AO Jesenice

V opravičilo za zamudo s prispevkom naj povem, da nihče drug ni imel volje, jaz pa sem morala opraviti z razočaranjem nad samo sabo zaradi svoje neprevidnosti na vrhu, pa sem se potem prav zaradi tega odločila, da spišem par besed.

V soboto ob 7h nas je 7 odrinilo izpred TVD Partizana, pobrali smo še Ksenijo na Dovjem in se ob odpeljali proti Rudnig Alm, vendar so nas cc 1km pred ciljem zaustavili traktorji, ki so zaradi prevažanja živine okupirali cesto, tako da smo jeklena konjička pustili malo nižje. Ker smo hoteli skrajšati dostop, smo namesto po poti lezli po skalcah in se tako do stene dodobra ogreli.

Dani in Čaro sta se zapodila v Wintertraum (6b), ki se je Daniju zdela itak čist u easy, Metod in Uroš sta se lotila Jankota v levem delu  (smer Haensel 5c+), ena damska naveza (Doroteja in Ksenija) in ena malo manj damska (Nanika in Robi) pa smo na sredini stene poiskali na skalo narisan E (4b), kjer se začne najlažja smer v steni, ki pa je posledično tudi malo redkeje navrtana (S2+, medtem ko so težje smeri S2). Prvi svedrovec je precej visoko, potem jih je do konca 3. raztežaja ravno prav, v zadnjem delu 3. raztežaja pa ni nisem našla ničesar in se mi je zdel najtežji:) Zadnji 4. raztežaj je 4a in ima samo 2 svedrovca in pride prav kakšen frend.

Plezarija je krasna, skala je sicer kompaktna, ampak ti vseeno lahko kaj ostane v roki, ane ane Robi;) V zadnjem raztežaju je potrebno kar precej previdnosti, saj se skala precej poslabša. Na srečo je moja nova čelada prestregla kamen in sem izplezala brez proženja. A kaj, ko sem na vrhu na travah med nabiranjem vrvi za spust z vrvjo zapela skalo, ki se je po travi odvalila do stene in čez. S polnimi rokami štrika sem lahko samo še zavpila “pazi skala!” in upala, da ne bo spremenila smeri leta. Pa ga je malo, in je letela precej blizu Ksenije, ki se je abzajlala,  kar je obema povzročilo nočne more. Oprosti Ksenija! Tudi Urošu je izpod noge odletela skala, pa na srečo ni nikogar zadela.

Navdol gre s 4 abzajli, vendar jih z bikolorko lahko združiš v 2.

Ne vem, kako hitro sta plezala Pero in Tina, ampak očitno smo bili mi precej počasni (in “U izi”), da smo splezali samo vsak eno Definitivno bo potrebno še kdaj it.

V petek smo se ‘Novi Fosili’ odpravili v Vrata splezat direktno varianto smeri Peričnik.

Jutranjih 5 stopinj je ženskemu delu vzbudil nekaj pomislekov ‘ko me bo spet zanohtal’, a po dobri uri dostopa je povišan srčni utrip že priklical prve kaplje švica. Sam dostop je dobro shojen in viden, vendar je zima poskrbela, da je treba nekaj ovinkov zaradi podrtih dreves ubrati kar na direkt. Pod steno smo se navezali Božo-Lidija-Uroš in Doroteja-Mare-Luka. Božo je kot prvi začel s plezanjem, ostali smo mu vestno sledili. Že po prvem cugu nas je obsijalo sonce in prve plasti oblačil so se kaj hitro pospravile v nahrbtnike. Da še pihalo nebi, bi bilo pa že kar preveč kičasto. Smer je dolga 5 cugov, detail smeri pa predstavlja zadnji – zajeda. Celotna smer je kar krušljiva, vsako skalo je potrebno res dodobra preveriti preden jo obremeniš. Ko je prva naveza na vrhu že lepo malčala, smo se ostali trije spopadali še z zadnjimi metri. Kmalu smo se jim tudi mi pridružili pri lovljenju sončnih žarkov, Božo pa je kavalirsko pripravil štrik za abzajl – potrebnih jih je kar 5. Čeprav smo bili v številčni zasedbi, vse skupaj le ni trajalo toliko dolgo (ali pač? 😉 ). Sledilo je še korakanje do avtomobilov z bolj ali manj (ne)uspešnim gobarjenjem.

Kako smo se ‘Novi’ odrezali, pa najboljše da vprašate ‘Fosile’. No, zgleda,  da smo vsi skupaj imeli preveč časa med abzajlom, saj so nastali različni novi vzdevki in … 😉

V petek sem se  s Tino ponovno odpravil proti Mokrinjam. Namenjena sva bil v vzhodno steno V. Koritnika. Na parkirišču sva srečala dva lokalca, opremljena z vrtalnim strojem in svedri. Povedala sta, da bo drugo leto izšel nov, posodobljen vodniček tega področja, zato pregledujeta stanje varoval v obstoječih smereh, kaj zamenjata ali dodata na novo. Bila sta namenjena ravno v “najine” smeri. Da jima ne bi bila v napoto, sva se preusmerila v južno steno. Prijazno sta nama v najin vodniček vrisala potek smeri, ki sta jo opremila prejšnji dan. Tako sva zjutraj za ogrevanje preplezala smer, ki je dišala še po svežem…težave niso presegale ocene 5a, imena seveda ne veva, je pa bila to primerna smer za ogrevanje v svežem jutru. Potem sva splezala še Gretel 5c/6a in Crete Rosse z var. 6a+.

V soboto smo se odpravili v Koper. Z Janžem in Saro smo obiskali Glinščico in v lepem, sončnem popoldnevu preplezali Veliki raz (5c). V nedeljo sva še pred dežjem z Janžem odhitela še preko Medota. Popoldne smo zaključili v podzemlju jame Dimnice…

Plani za soboto so bili čisto drugačni, na koncu pa smo se odločili za Jz raz Mangarta. Trije tam še nismo bili, Mare pa je bil že večkrat. Štart od doma ob šestih, na sedlo smo prispeli okoli osme ure. Po melišču do vstopa in že gledam, kje je sonce. Na začetku malo nohta, potem pa je z vsakim raztežajem bolje. Na vrhu je bilo že pošteno vroče. Smer ima sedem raztežajev, najlepša sta četrti in peti. Navrtana je skoraj tako, kot da bi bili v plezališču. Potrebuje se komplete in par frendov za psiho. Ponuja dobro skalo in zmerno težavnost. Na koncu se priključi Slovenski smeri. Ker na vrhu nekateri še nismo bili, smo zmogli tudi ta del poti. Nazaj smo šli po Italijanski smeri. Dehidracijo smo izdatno premagali šele zvečer ob analizi celodnevnega dogajanja. Plezali Robi, Nanika, Mare in jest.

Prihaja čas za tople, južne stene. Z Janžem sva v soboto obiskala južno steno Velikega Koritnika (Trogkofel 2279m)) nad Mokrinjami. Splezala sva smer Crete Rosse 6a. Le ta je, tako kot ostale v tej steni, v celoti navrtana in ponuja 6 krajših raztežajev v zelo kompaktni skali. Sestopila sva po ferati, do avta pa hodila nekoliko dlje, ker so naju zaustavile borovnice….:)