AO Jesenice

Sklep članov/ic AOja je bil, da tradicionalno jesensko Paklo podelamo pred krompirjevimi počitnicami. Zbrali smo se Tinca, Čaro, Nagel, Matevž, Rozi, Luka K., Ksenija, Metod, Matic in Neli z mladino, Maša iz Bohinja in jaz. Sabina s Srečko pa nam je čuvala apartmaje, ko nas ni bilo.

Plezanje kot po navadi. Nekateri smo napadli smeri, ki jih še nismo, spet drugi tiste, v katerih se dobro počutijo. Vsi smo se srečno vrnili, to pa je najvažnejše.

Večernega druženja ni potrebno komentirat, z gazdarico pa smo se dogovorili, da se spomladi spet vidimo (upam, da nas bo več).

Danes sva se z Sandro odpravila v samoten, divji, Martuljški konec naših gora. Zjutraj ob 7h sva se odpravila iz Gozd Martuljka proti Kurjemu vrhu. Pot se začne sprva po gozdni vlaki, nato pa po lepi stezici, ki te pripelje v krnico pod Rigljico. Malo pod Kurjim vrhom so naju pozdravili prvi sončni žarki, zato sva na vrhu Kurjega vrha naredila kratek odmor. Pot sva nadaljevala čez Rigeljne do vrha Ruševega grabna kjer se začne plezalni del ture. Na stezico, ki gre iz Kurjega vrha čez Rigeljne moraš biti zelo pozoren, če ne si kaj hitro prenizko ali pa na vrhu enega od Rigeljnov, kjer ni možen prehod direktno po grebenu. Čez prvo steno Rigeljice, kite pripelje na izrazito škrbino sva se podala nenavezana plezaš max II stopnjo. Potem pa sva naredila kratek spust po vrvi in se podala pod ključni del stene, ki te popelje na vrh. Po dveh raztežajih plezanja sva se ponovno razvezala in kmalu stala na vrhu te malo obiskane gore. Sestop sva opravila v treh spustih po vrvi in nato čez Rigeljne in pred Kurjim vrhom zavila desno na pot, kjer si hitreje v krnici pod Rigljico, nato pa po poti, ki se priključi iz Kurjega vrha nazaj do vozila.

V nedeljo sva z Metodom šla splezat Medota. Bila sva malo zgodnja, pa sva si hotela najprej privoščiti eno kavo. Ker v Ospu pred poldnevom to ni možno, sva šla najprej plezat, potem pa so gostilno že odprli in sva šla še na kosilo.

V smeri, ki je primerna za nedeljsko dopoldansko telovadbo, sva bila presenetljivo sama. Se mi pa zdi, da se ponekod prav pretirava z magnezijem, saj je smer na nekaterih delih že pošteno zglajena.

Kakor koli, lepo nedeljsko dopoldne na Primorskem, popoldan je pa ostal še čas za domače hribe.

Po tednu dni faksa je lep vikend prišel kot naročen. Pokličem Marušo (AO Bohinj), če bi šla pogledat, kako zgleda skala v sosednji Avstriji. Zjutraj se nama pridruži še njen sodelavec Janez (AO Rašica) in že se peljemo proti Avstriji. Plezali smo v Döbriach-u smer Seinerzeit (5a, 120m).

Ker nam dobrih 80 km vožnje ni dovolj, smo na Hrušici obrnili in se vrnili v Lesce po pozabljeno osebno. Izžrebamo, kdo bo plezal naprej in okoli 10 ure smo že v smeri. Sonce je že grelo celotno steno (juhu, spet kratki rokavi 🙂 ).

Smer je več kot dobro navrtana, skala kompaktna, največ težav pa je vsem predstavljal kamin – zgleda da smo preveč fruštkali – se je treba kar fejst ‘naguzit’, da ga premagaš. Škoda, da se mi je mudilo na piknik, drugače bi padla še kakšna smer.

Kot že nekajkrat v prejšnjih letih, se je tudi za letos rezerviral termin za obisk plezalnega srečanja Glavno da se klajmba v vasici Brela, pod belimi stenami gorskega masiva Biokovo. Tokrat se je prenočevalo in plezalo v dobrih 20 km oddaljenem  Omišu. Lidija in Božo, ki sta prispela prva, sta poskrbela za nastanitev in razporeditev po apartmajih. V sredo so se jima pridružili še Nanika, Metod, Mare in Uroš. Uspešno so pregnali slabo vreme, plezali v plezališču, popoldne pa tudi že v daljši smeri Skriveno zlato (6a, 150m) v steni Komornjaka, tik nad našimi apartmaji. V četrtek smo se pridružili še ostali (Maja, Katarina, Doroteja, Raf, Urban, Luka in Peter). Naš prihod se je malo zavlekel, saj je močna burja od Sv. Roka dalje omejila hitrost na avtocesti na vsega 40 km na uro. Ponoči smo še poslušali zavijanje vetra, v petek pa nas je razveselilo čudovito vreme, ki nam je služilo vse tri dni. Za en dan se nam je pridružil tudi Aljoša, ki je bil v Omišu z družino.

V soboto zvečer smo se odpeljali na plezalno druženje Glavno da se klajmba, kjer je bil gost Silvo Karo. Njegovo predavanje je bilo nagrajeno z bučnim aplavzom številnih poslušalcev, kar seveda ni čudno, saj ima marsikaj za povedat in pokazat. Po predavanju so nas organizatorji pogostili s pečenimi skušami in krompirjevo solato ter seveda pivom, nato smo se odpravili proti apartmajem. Nedeljsko dopoldne smo nekateri še izkoristili za plezanje, drugi za malo bolj zgoden odhod domov.

Skala in razgledi v okolici Omiša so res fantastični. Preplezali smo Canadair, Krvave nogice, Licemjersko v Stomorici, Bon bon v Crveni stini,  že omenjeno Skriveno zlato v Komornjaku, Stargate in Rambo v Ilincu, smer od Kule do kule…morda sem še kaj pozabil. V glavnem, kdor je imel voljo in željo se je naplezal, za silo smo se tudi naspali, vse ostalo vmes pa…do GDSK 2020 je manj kot leto dni, pridružite se in videli boste..

Ps: dodajte še kaj slik…