Hoche Wand je dvoriščni plezalni poligon za Dunaj in okolico (z Madžarsko in Slovaško vred), zato je obljudenost celotnega področja velika. Tudi zato, ker je v ostenju širokem okoli 6 km nekaj ferat vseh težavnosti, nešteto sprehajalnih in kolesarskih poti, vzletišč za jadralne padalce, pa tudi ogromno smeri visokih do 250 m. Le parkirati je ob vikendih malo teže.
Zadnji vikend v oktobru sva se z Majo podala od doma ob 6h, bila na parkirišču ob 10h in pod steno uro kasneje. Nekaj časa sva iskala vstop, saj je iz gošče ostenje zelo nepregledno. Za uvod sva izbrala klasiko iz leta 1930 v sektorju Draschgrat, ki ponuja več variant težavnosti do 6+, midva sva iskala lažje prehode v zgornji 4. stopnji, ki pa je zaradi dobrega obiska spolirana še za kak + več, pa tudi ocene so presenetljivo poštene. Skala je solidna do dobra, opremljenost tudi, pogled na jug pa zagotavlja primerne temperature tudi v jesenskih in celo zimskih dneh. Cesta do pod stene je plačljiva (5,60 EUR za avto in dve osebi – Natur park?!), malo pred prvim parkiriščem stoji prijeten kamp. Še to: pogled proti vzhodu (Panonski nižini) fascinira …
Več se nama ni dalo raziskovati. Proti večeru sva se zapeljala še preko Bruck am Mur do Huberta v Grazer Berglandu na večerjo in pivo, naslednji dan pa splezala prijetno Schlangengrube (Kačje gnezdo) V/II-IV 300 m v Rothelsteinu, ki sva jo zgoraj nehote pokombinirala z Elfengarten.
Vse kaže, da je bil to zaključek skalne plezarije za letos, sedaj bomo pa čakali na sneg …
Naj omenim še to: pri sosedih je večina smeri zgledno navrtanih, kar pomeni (predvsem) varno in udobno plezanje. Zato mi, ki smo že malo zarjaveli in siti podrtih sten s slabim varovanjem, to pridno izkoriščamo in uživamo na nam primeren način. Tudi osvajanje nekoristnega sveta ima ogromno odtenkov.
Raf
