“No problem, sir. Everything is the same, just on the other side” mi je z velikim nasmeškom dejal uslužbenec rent-a-carja, ko mi je na letališču izročal ključe najetega avtomobila. In to je zvenelo hkrati kot navodilo, opozorilo in pomirilo…Zapuščina Angležev je vožnja po levi, z volanom na desni in prestavno ročico na levi. Težava pa je v tem, da njihova vožnja ni prav nič angleško gentlemanska, ampak prav tipično južno mediteranska. Brez kakršnekoli smerne signalizacije se natrpajo v tropasovno krožišče (in to iz desne smeri) nato pa…ja, hupo uporabljajo mnogo pogosteje kot žmigovce. Na srečo vsi turisti dobijo bele avte (je najcenejše popravilo pri avtoličarju) z registrsko tablico XQZ, pa se te tako slej ko prej usmili kak domačin in ti da prednost…
No kakorkoli, srečno smo prispeli na trajektni terminal na drugem koncu otoka in se odpeljali proti 20 min plovbe oddaljenem Gozu. Na njem smo ostali štiri dni, v tem času obiskali štiri plezalne destinacije, si pogledali nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti (tempelj Ggantija je na UNESCO seznamu) ter se vsak dan namakali na drugi plaži. Nato je sledila selitev nazaj na Malto in ponovitev dejavnosti v naslednjih štirih dneh. Na Malti pod UNESCO-vo zaščito npr. sodi kar celo glavno mesto Valetta, ki smo si ga ogledal tako iz morja, kot iz notranjosti. Topla skala in morje sta dajala vtis, da bo letošnje poletje trajalo in trajalo… pa te letalo v dveh urah prestavi med pobeljene vršace in misli se usmerijo k zimi.
Malta in Gozo sta majhna otoka. Malta meri 27×14 km, Gozo pol manj. Kljub svoji majhnosti, plezalcu ponujata veliko. V plezalnem vodniku Sport climbing in Malta and Gozo iz leta 2013 je opisanih nekaj čez 500 športnoplezalnih smeri. V zadnjih letih je dodanih še nekaj novih, vsega skupaj pa naj bi bilo okoli 1500 eno in več raztežajnih smeri, ki pa se plezajo v maniri angleškega trade stila. Plezališča se nahajajo bodisi v suhih rečnih koritih-vadijih, bodisi v strmih klifih nad res kristalnim morjem. Nekaj je tudi skalnih osamelcov v notranjosti. Seveda pa sta otoka med plezalci priljubljena tudi zaradi bojda lepih DWS destinacij. Mi smo se držali predvsem opremljenih plezališč. Naj na tem mestu poudarim, da je potrebno pri smereh, ki se pnejo tik nad morjem, skrbno preverjati sidrišča, saj sol hitro in temeljito opravlja svojo korozivno dejavnost. Tisto, kar je na Malti najbočj privlačno, je njena raznolikost in barvita nasprotja. Voziš se skozi eno najbolj gosto poseljenih področij v Evropi (1250 prebivalcev na km2), čez 5 min pa plezaš v “popolni divjini” osamljenega vadija ali klifa nad razburkanim morjem. Plezanje na Malti ni ravno najbolj priljubljena dejavnost, saj smo bili v plezališčih večinoma sami. Področje ima tudi sila pestro in zanimivo zgodovino, pa je zato skoraj nujno, da si človek pogleda še kaj drugega. Na otokih so se od prvih megalitskih kamenodobnih kultur nekaj tisočletij p.n.š.izmenjavali Grki,Feničani, Kartažani, Rimljani (z vpadi Gotov in Vandalov), Arabci, Normani, seveda Malteški vitezi reda svetega Janeza Krstnika, ki so na otoku pustili največji pečat, Napoleon in končno Angleži, leta 1964 pa je Malta postala neodvisna. Ta svojevrsta mešanica je pustila sledi v jeziku, arhitekturi, kulturi, kulinariki, imenoslovju…
Na Malto leti nizkocenovnik iz bližnjih letališč, rentacar je relativno poceni in ga kljub dobrim avtobusnim povezavam priporočam, saj omogoča hitrejše in učinkovito gibanje po otoku. Na levo stran vožnje se privadiš po dveh ali treh dneh vožnje, nujen je dober sopotnik-navigator (hvala Janž). Hrana, razen mesa in zelenjave, cenejša kot pri nas, apartmaji zagotovo precej cenejši kot denimo v Sloveniji bližjih turističnih destinacijah…Naj zaključim s stavkom legendarnega malteškega plezalca in tudi avtorja vodnička Steviea Hastona: “The crazily coloured sunset after a full days climbing, is as intoxicating as the local wine”
Tako, malo več, ko je ravno tako turobno vreme…
