Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V četrtek sva z Rokom šla preverit razmere v Teranovi smeri v Dolgem hrbtu. Ker Kamniško-Savinjske Alpe nam niso ravno najbližje gore, sva v smer vstopila šele okoli desete. Tako smo se idealno razporedili z drugimi, ki so bili že višje v smeri. Snega za plezarijo je dovolj, tudi led se najde, so pa nekateri klini precej visoko, ker jih zaradi malo snega ne dosežeš.
Za petek so napovedovali najlepši dan v tednu… je kaj boljšega kot preživeti ga na snegu – v hribih. Pa ta napoved ni veljala za Koroško, kamor smo se namenili, sonce se je namreč skrivalo za kopreno visoke oblačnosti. Pri iskanju ture sem upošteval, da bi bila predvsem bolj izi, se pravi kratka in manj naporna (Maja je krehala in stokala, da ni najbolj prava) in v oči mi je padel zanimiv hrib nad Falkersee (Rödresnock) s primernim izhodiščem (1600 m), da se bo dalo stopit direkt na smuči. Po uri in pol vožnje mimo Osojskega jezera smo parkirali in krenili – najprej preko ograje, nato potoka in končno v breg. Spodaj je bilo še prijetno, z malo pršiča (v senci), višje pa vse bolj zoprno, (trda) kloža in pomrznjen, star sneg. Presenetila je tudi precejšnja naklonina pobočja, kjer se ni smelo zdrsnit. Tako smo kljub srenačem precej po “jajcih” dosegli vrh, ki je prostoren in seveda zelo razgleden.
Spust je bil ena sama borba robnikov s poledenelim snegom. Pasti se ni smelo in to smo vsi upoštevali. No, vseeno je bilo zadovoljstvo po vrnitvi v dolino splošno in zadnji zavoj na analizo upravičen. Borbali smo: Novko, Erik, Maja, Andraž, Katarina, Raf
Nič kaj obetavno se ni začelo četrtkovo jutro v Innerkremsu. Najprej so naju, že pripravljeni na podvige, odgnali iz “privat” parkirišča na parkirišče za smučarje. Po ponovnem preobuvanju sva se le pognali v leve brege proti smučišču, ki pa za čuda ni bilo urejeno. Dočakalo naju je okoli 30 cm novozapadlega. Dobro, da sva kmalu ujeli špuro zgodnjegazečega domačina. Na razcepu za Gaipahohe (to je bil najin prvotni cilj) sva se odločili, da raje slediva narejeni špuri, kot crkneva nekje pod vrhom. Tako sva po varianti za pridne prišli na Zechnerhohe.
Smučanje z vrha je šlo po predirajoči kloži, niže dol pa je bilo preveč!!! že en malček ojuženega pršiča. Res preveč za tako naklonino. Kljub vsemu pa sva naredili nekaj lepih zavojev.
Skratka – lep dan – z nekaj zanimivimi pripetljaji.
Uživali Aleksandra in Maja
Kako vse hitro teče: še pred dvema tednoma smo v sklopu PD Jesenice pohajkovali in poplezavali v Paklenici, to soboto gazili po pršiču pod Srcem v Martuljkovi skupini, včeraj pa končno še postrgali rjo z robnikov turnih smuči. Je bil res že skrajni čas. No za uvodno turo smo si izbrali sončna pobočja nad Lienzem, kjer te cesta pripelje zadosti visoko (Faschingalm 1660m), da je mogoč enostaven prestop na belo podlago. Kot še desetine drugih turarjev, smo se ob in preko smučarskih prog Zettersfeld podali proti neizrazitem vrhu Goiselemandl 2433m. Očitno so ponekod podvrste smučarjev še zmožne normalno sobivati, mogoče tudi zato, ker je bilo razmerje enih in drugih skoraj 1:1. Tura je bila pričakovano prijetna, led je prebit, le snega je nižje doli že kritično malo. Dričali: Rok, Katarina, Maja, Urban in Raf.
Decembra je polna luna najvišje na nebu, ker je pač nasproti sonca, ki je v tem obdobju najnižje. Če k temu prištejemo še snežno odejo, ki lepo odbija svetlobo, jasno nebo in meglo v dolini, potem se ob decembrski polni luni ustvarijo popolni pogoji za sprehod v hribe. Včeraj zvečer so bili ti pogoji izpolnjeni in škoda bi bilo ostati doma.Zvečer sem se odpravil na Stol. Sicer sem se imel namen peljati do Valvazorja, a sem na koncu zaradi del na gozdni cesti štartal kar iz Završnice. Se je pač nabralo malo več višinskih metrov, a v takem ambientu hitro minejo…
