AO Jesenice

V nedeljo smo se z Naniko, Metodom in Gregam odpravili v Krmo. Cilj ture je bil vzpon po centralni smeri Jesih – Potočnik v severni steni Debele peči. Prijetna lovska stezica nas v dobri uri hoje od Kovinarske koče pripelje pod vstop v našo smer. Na vstopu v smer srečamo navezo iz Kranja, ki se bo podala v SV raz Debele peči. Imenjamo par besed in že poplezavamo po spodnjem skrotastem svetu današnje smeri. Po 200m plezanja dohitimo navezo iz AO Rašica, ki nam je družbo na sidriščih delala čez celotno smer. Znajdemo se pod prvim kaminom III+, ki je bil na začetku moker vendar dobro nabit s klini. Smer sledi po grabnu, ki ga zapirajo kaskade do glavnega kamina, ki naj bi pomenil ključ smeri. Grega se poda kot prvi vanj in ga suvereno premaga. Na začetku je bil tudi ta kamin moker tako, da je bilo plezanje skozenj za mene kar mučno. Dolg je približno 20 m in tudi dobro nabit s klini. Naslednji raztežaj nas pripelje na veliko polico, kjer je stik s Sekločevo smerjo. Za nami se znajdejo še tri naveze, ki so plezale Sekločevo smer. Sledi lepo plezanje po odprti steni do roba stene. Skala je v spodnjem delu slabše kvalitete, zadnja dva raztežaja pod vrhom pa se kvaliteta skale tudi poboljša in je plezanje res uživaško. Na vrhu je več možnih izstopnih variant. Mi smo dva raztežaja pod robom stene šli iz police v izpostavljeno prečko 10m v levo in nato na sidrišče pod počjo, Sledil je zadnji raztežaj najprej po poči, ki se višje spremeni v zajedico, ki te pripelje do izstopne police. Ostalo nam je še 5 minutk hoje po travah, ki te pripeljejo na vrh Debele peči. Privoščili smo si malico in zaslužen počitek. Čakal nas je dolg sestop po lovski poti v dolino Krme na zasluženo pivo v Kovinarski koči.

Vsak začetek sezone, pa naj bo to zimska ali poletna se izplača začeti z nekaj lažjimi turami, da se um in telo spomnita specifike gibanja. Za začetek letošnje poletne sezone v hribih, sva si na deževno soboto v začetku junija, izbrala eno izmed najbolj klasičnih smeri nad Vršičem – Zajeda v NŠG. Da je bilo vplezavanje bolj »pristno«, sem plezalke pustil doma. Naslednja smer za privajanje na zamenjavo sezone je bila prav tako v hribu nad Vršičem. Z Borom sva se podala v Veliko Mojstrovko, kjer sva opravila prvo ponovitev smeri Žica v uč (VII), ki je bila tudi prosta. Sledil je tečaj iz vodenja v skali za gorske vodnike, kjer smo v šestih dneh opravili šest vzponov. Sam sem vadil vodenje v naslednjih smereh: 1. dan – Zeleniške špice, 2. dan – Planjava S – Gradišnik-Ogrin + Dular-Juvan + SZ greben do vrha Planjave (cca 1300 m, VII-/IV-V) 3. dan – Planjava Z – Smer Svetelove (170 m, IV+), 4. dan – greben Rigljica – Frdamane Police, 5. dan – Travnik S – Ašenbrenerjeva smer (850m, VI), 6. dan – M. Mojstrovka S – S raz + grapa do vrha (250 + 100 m, IV+). Po nekaj dneh počitka, je želja po plezanju spet narasla in z Žigo sva se odpravila v S steno Travnika. Že s poti izpod Slemena sva opazila, da je najina zamišlena linija precej mokra. Še dobro, da sem imel od tečaja nekaj dodatnih skic različnih smeri na telefonu, tako da sva lahko hitro izbrala alternativo. Odločila sva se za mojstrovino Kneza – Svečo (850m, VI+). Smer ponuja kompaktno skalo, odlične prehode in izstopi točno na špici hriba.

Čeprav precej pozno, se je vplezavanje končalo. Kako dobro sem dejansko vplezan pa se bo kot vedno, pokazalo šele ob plezanju kakšne bolj resne smeri.

Zgodaj zjutraj sva se Goran in jaz napotila proti Vipavi. Nekako sva se dogovorila, da ponoviva smeri, ki smo jih preplezali s svojimi mentorji (za prvo samostojno plezarijo malo bolj znane). Po prvi preplezani smeri se je pokazalo, da je naveza lepo sinhronizirana. 🙂 V steni sva bila povsem sama, le nekaj feratarjev se je na vsake toliko prikazalo izza kakega drevesa. Sonce in vročina sta nas dohitela, ko sva preplezala polovico druge smeri, tako, da sva nekako zaobšla najhujši val. Parkrat so nam na pomoč priskočile tudi kače različnih vrst in oblik.(OPOZORILO: Bodite previdni, kač je OGROMNO!). V daljavi so se slišali tudi poki SV. Dan sva zaključila v gostilni s sočno limonado. 🙂

V nedeljo sva z Urbanom plezala Steber revežev v Veliki Mojstrovki. Na dostopu je potrebno prečiti manjše snežišče, v smeri pa snega ni več. Po dobri uri prideva pod steno, kjer vidiva, da sta s plezanjem pričeli ravno že dve navezi. To pomeni uro čakanja, ki sva jo izkoristila za malico. Kljub zgodnjem vstajanju vstopiva v smer šele okoli 11. ure. Prvi cug je bil še moker in kljub prijetnim temperaturam me je spet zanohtalo. Na štantu se odločiva, da se bova razvezala in lažji svet nadaljevala brez štrika, saj sva želela pridobiti nekaj na času. Po dobrih 100 metrih se zopet naveževa in zaman iščeva štant oziroma nadaljevanje smeri. Končno najdeva en klin, urediva sidrišče in nadaljujeva s plezanjem po dokaj krušljivi plati ter dohitiva navezo pred nama (AO Radovljica). Ne preostane nama drugega, kot da čakava, da bosta odšla naprej. Sledilo je poplezavanje po prečki v desno, tako da sva verjetno splezala težjo desno varianto po platah (V-). Sledila sva navezi iz Radovljice, ko naju kar naenkrat vprašata, če midva veva, kdaj moramo zaviti levo v prečko. Bili smo na štantu z dvema rdečima klinoma, ko se spomnim, da sem prebrala, da tu ne smeš zgrešit. Nam nami je bila lepa zajeda in suvereno plezamo naprej. Pridemo do nabitega štanta, v njem pa trije prusiki – verjetno smo falili. Po telefonu iščem shranjen opis, in ja – pri rdečih klinih je potrebno zaviti levo v prečko in ne naravnost v zajedo. Sledi abzajl in nadaljevanje smeri. Po res dolgi in lepi prečki sledi še en detajl smeri, ki pa je dobro nabit – v njem je tudi zagozden frend in pa dva relativno nova kompleta. Še trije lažji cugi do vrha in okoli pol 8h smo na vrhu. Hitro pospravimo stvari, Radovljičana jo odkorakata hitro proti Vršiču, midva pa tudi kolikor hitro dajo moja kolena za njima. Do avta prispeva ravno dovolj zgodaj, da sva v Erjavčevi še dobila nekaj za pogasit žejo 😉 .

Smer je lepa, mestoma krušljiva in kljub povprečni oceni IV+ po mojem mnenju na nekaj delih kar konkretna. V spodnjem delu je manj nabita in pri večini štantov je potrebno zabiti klin ali pa sam urediti sidrišče. Lahko pa potrdiva, da se v smeri hitro zgubiš 😉 .

Danes smo Maja (AO TAM Maribor), Matic in Matevž odšli plezat v Veliki Draški vrh. Namenili smo se v spominsko smer Dr. Tomaža Ažmana. Vreme že zjutraj ni bilo ravno idilično, kar pa nas ni odvrnilo od plezanja. S preplezano višino so raztežaji postajali vedno lepši, z vremenom pa je bilo ravno obratno. Na vrhu petega raztežaja je že malo kapljalo, zato smo prestopili v sosednjo smer DKV, kar bi nam omogočilo lažji spust po vrvi, če bi bilo to potrebno. Nadaljevali smo s plezanjem in po še nekaj lepih in rahlo mokrih raztežajih dosegli vrh stene. Čez Bohinjska vratca smo sestopili nazaj v Krmo.

Bili smo zadovoljni in presenetljivo suhi.