AO Jesenice

Odprava “vsi smo prvič na Sardiniji” je bila uspešna. V enem tednu smo preplezali od Cagliarija do Cala Gonone in nazaj. Člani: Matevž, Mark, Maša, Teja, Katarina.
Vreme je bilo rahlo muhasto zato smo po večini obiskovali plezališča s športnimi smermi.

Nedelja 26.10.
Cagliari: Giardini sospesi sull’acqua
Super lokacija za kombinacijo plezanja s skokom v vodo. Kratke rahlo “obrabljene” smeri na južni strani.

Ponedeljek 27.10.
Cala Gonone: Turisti per caso
Lažna lokacija: Margheddie – C-Sardi nel Cuore in D-Terra di Mezzo
V plezališče smo zašli prepričani, da vemo v katerem sektorju smo. Ko smo bili pod steno smo ugotovili da temu ni tako. Vseeno smo zarinili v smeri, ki so bile dokaj gorsko obarvane in zeloooo pikantne – skala je bila ostra, veter še bolj.
V sredo smo končno ugotovili, da smo bili tukaj.

Torek 28.10.
Cala Ganone: Biddiriscottai
Še en dan vetra nas je zapeljal do jame v bližini mesta. Dokaj popularno plezališče, ki ima sicer lepe smeri – ki pa so temu primerno “polished”. Malo od jame naprej je še en sektor plat, ki nam ga ni uspelo preizkusiti, zgledajo pa res super. Najde se tudi kakšen multipič. Smo pa po plezanju skočili še v vodo.

Sreda 29.10.
Surtana: Pillar VII
NAUFRAGHI DELLA NOTTE, 140m, 6a+, Matevž, Maša, Teja. Lepa smer z rahlo zarjavelimi svedrovci in sidrišči.
PARADISE, 130m, 6a, Mark in Katarina
Uff ta lokacija nas je vse pustila brez besed. Kakšne stene in skala – noro! Skala je zelo podobna Pakleniški, smeri pa so vse obrnjene na jug – vroče!
Običajno bolj osamljena lokacija, ki pa je po dveh dnevih vetra privabila kar nekaj plezalcev.

Petek 31.10.
Sarrabus: Garibaldi (granit)
Povratek na jug in nadaljevanje dežja. Napoved pravi: tekom dneva se bo razjasnilo. Večraztežajne smeri odpadejo – granit obvelja. Ogledamo si potencialno plezališče za naslednjič Placca dell’Elefante – ta dan še ne ker gre še vedno dež. Nadaljujemo v naslednje plezališče in najdemo dokaj suh sektor, ki je na spletnih straneh označen kot projekt. Zarinemo v neznano, ampak nam je všeč. V apartmaju še enkrat pogledamo vodniček in ugotovimo, da so v njem vse smeri označene.

Preden se je ta dan res razjasnilo je bila morala nizka, želja po plezanju pa velika. V tem duhu je nastalo par verzov:

Povej mi nekaj lepega:
Živi smo in zdravi,
svedrovci niso rjavi.
Pod steno prišli smo po poplavi.

Sobota, 1.11.
Cagliari: Montezuma (granit)
Eno lepših plezališč, ki se hitro odkupi za divjo cesto. S pogledom na Cagliari in granitom pod roko smo preživeli še zadnji dan.
Granit s karakteristiko domačih skal. Nekatere smeri (lažje) imajo zarjavela sidrišča.

Resnično čudovita destinanicaj za razliskovanje različnih kamnin in vrst plezanja. Italjanski vajb in kulinarika pa dodata piko na i. Kdorkoli ta moment razmišlja da bi mogoče pa res šel na Sardinijo – akcija brez dileme!

Vodnički, ki so bili v uporabi:
Climbing guidebook Pietra di Luna Supramonte
Climbing guidebook Pietra di Luna Sus Sardegna
Climbing guidebook Pietra di Luna

1 2 ►

Če nam je poletje kravžljalo živce z vremenom, se je jesen več kot odkupila z lepimi in toplimi dnevi. Nas so premamile stene v Arcu, v katerih je bil občutek, kot da smo lahko za vsaj še malo podaljšali poletje.

Nabrala se nas je lepa ekipa, ravno prave mešanice suverenih poznavalcev in svežih nadobudnežev: Matevž, Maša, Teja, Noel, Neli, Matic, Raf, Marko, Monika, Nanika, Alan, Mark, Luka, Sandra, Uroš in jaz. Prihajali smo različno, meni pa se je uresničil cilj, da se v soboto zvečer skupaj usedemo in poklepetamo. Pika na i je bil še kostanj.

Čez dan smo uživali v južnih stenah, potem pa nas je hitro premamila nakupovalna mrzlica središča, z obvezno postojanko na sladoledu – v nedeljo je bil že tak občutek kot, da je to neuradna zbirna točka. Z razlogom!

Kaj vse smo plezali in kako zanimive sestope smo doživeli, pa si poglej v nadlajevanju:

10.10.2025

Cime alle coste: Dinosauri, 6b, 450m – Neli in Matic

Le Laste: Via Zanetti, V-, 220m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš

Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Noel in Teja, Matevž in Maša in Katarina

11.10.2025

Coste dell anglone: Due paretti, VII, 350m – Matevž in Matic

Laston di Dro: Sole e pioggia, 5b, 325m – Marko in Alan

Lastoni di Dro: Via dei ciclamini, V-, 320m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš

Valle del Sarca: Amazzonia, 5c, 250m – Noel in Teja

Valle del Sarca: Moon Bears, VI, 265m – Neli in Maša in Katarina

Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Mark in Luka

12.10.2025

San Paolo: In memoria ugo ischia, VI+, 250m – Neli in Matic

Plate za brate ali Placche Zebrate: Via del 46° Parallelo, IV, 170m – Marko in Alan

Parete San Paolo: Selene, VI, 275m – Noel in Teja

Parete San Paolo: Linda, VI, 150m – Matevž in Maša in Katarina

Costa del Anglone: Archangelo, VII+, 350m – Mark in Luka

14.10.2025

Mandrea nord: Moana mon amour, 7a+, 350m – Mark in Luka
17.10.2025

Monte ColodriTotem e tabu, 7a, 180m – Mark in Luka

Super tabor, vreden ponovitve – na drugi lokaciji 🙂

1 2 ►

plezati v Špiku. Ko se vse poklopi, pride sončni vikend in greš splezat nekaj, pred čemer si vedno imel rešpekt.

V soboto sva z Jakom pobrala ključe za Bivak pod Srcem in šla proti že znani stezici nad Martuljkom. Do jase prideva ravno pred mrakom, tako da si še zadnjič ogledava cilj naslednjega dne – Skalaško smer.

Budilka ob petih je bila ravno dovolj zgodnja, da sva na Zeleno glavo začela poplezavati brez čelk. V družbi dveh kozorogov sva hitro prišla do grebenčka, preko katerega prestopiš v glavno steno. S pomočjo interne skice našega plezalca sva brez težav prišla do Dibonove police. Tam sva našla star štrik ponesrečencev in ga pospravila na bolj nevidno mesto. Do glavne zajede, katero vidiš že s ceste v Martuljku, sva prišla v štirih cugih (cca 170 metrov po štriku), na nekaterih mestih našla celo kakšen klin. Ko prideš do glavne zajede, te tam pričaka tudi štant (luksuz). V prvem cugu je nekaj metrov v desno zagozdena jebica – kjer te v nadaljevanju nato čaka tudi prva petica v navpični zajedi. Štantala sva po 30 metrih v travnati zajedi, lahko pa bi potegnila še naslednjih 15 metrov, saj tako kmalu prideš v ‘udobno lopo’ (omenjena v opisu). Iz nje te čaka kar težaven prestop v levo na raz. Hvala Jaku, da mi je pošlepal ruzak. Sledi poln cug štirice navzgor in rahlo v desno. Z naslednjega štanta gledaš v desno Direktno smer, ti pa nadaljuješ navzgor le rahlo desno čez krušljiv previs (v skici sicer narisane plate V+), kjer naletiš na 3 stare kline. Sledi spet dolg lep cug štirice po razu, ki te pripelje do krušljive plataste štirice+, kjer si ne upaš niti dihat, kaj šele pomisliti, da bi kam zabil klin, saj se bo podrl cel cug. Ko zborbaš to, prideš do izstopne zajede (in zadnje petice) v kompaktni skali dolgi dober cug. Zame najlepša zajeda, kar sem jih plezala v naših hribih. Naslednji cug naj bi bil po skici ocenjen tudi s štirico, a se moraš kar pošteno tehnično postaviti v plati in nato napeti čez previs. Tu so večje težave končajo – v originalni skici kaže izstopni cug v levo , midva pa sva se odločila za prečko v desno proti znamenitemu Oknu, kjer naju je do vrha Špika ločil še en cug navzgor. Sledil je še vedno dolg sestop do Pišnice, tu pa prevoz in (zahvala Petri) nazaj do avta.

Celotno gledano lepa smer, kjer plezaš tako najlepše kot tudi ‘najgrše’ cuge v super skali, lahko pa se hitro znajdeš v velikem šodru, da boli glava. Klinov v smer se najde sem pa tja, sama sva jih zabila kar nekaj, tudi nabiti štantje niso ravno pogosti. Se pa oba strinjava, da so ocene nekoliko nizke – ali pa sta bila le prva plezalca v res super formi?

V zadnjih 14 dneh sva z Mihom plezala Mansardo v Planji in Peternelovo smer v Steni. Za Mansardo sva se po Mihovem predlogu odločila v upanju, da bova plezala v malo bolj neobljudenem okolju, ko pa sva prispela do stene so bile pred nama že 3 naveze. Smer se lahko pohvali z izrazito linijo in konstantno plezarijo.

Se mi je pa zdelo, da ko sva plezala Peternelovo smer, da Stena bolj sameva kot prejšnja leta. Do detajla sva prišla po desni varijanti, detajl ponudi dobro skalo in lepo plezanje, je pa kar nekaj klinov v smeri že dotrajanih. Sestopila sva po Skalaški in obakrat, kot se to spodobi, opravila tudi analizo.

Končno je prišlo slabo vreme in je spet čas za kakšno mojo objavo.

Konec julija sem se priključila AO Cerkno v Dolomitih. Vreme sicer ni bilo najbolj naklonjeno, a ko se sprijazniš, da pač ne boš čutil prstov, se da marsikaj splezat. Prve dni sva se z Jakom potikala v okolici Pale-a, kjer sva splezala smer Raz tančič v Cimmi Dell Madonna. Do stene sva dostopala mimo koče Velo della Madonna, ki jo dosežeš v slabih dveh urah. Tam sva si privoščila daljši postanek, saj je bilo zunaj manj kot 10 stopinj. Ko sva se posušila, sva do vstopa smeri potrebovala še okoli 20 minut. Smer ni orientacijsko zakomplicirana, z vrha pa moraš opraviti nekaj abzajlov in poplezavanja po grabnu. Hotela sva splezati še kakšno smer v tej steni, a je bil dež vztrajnejši, tako da sva se v upanju, da je v Cortini bolj toplo, nato pridružila ostalim članom, kjer smo splezali kar nekaj smeri (Col de Bois – Via Ada, Col de Bois – Via del Coulisse, Tofana de Rozes – JV raz, Lagazuoi Piccolo – M. Speciale …). Glede na napoved, nas je dež pregnal v soboto domov, midva pa sva se v želji, da bi kaj splezala tudi na soncu, nato prestavila za tri dni še v Arco. Prvi dan sva splezala navrtani smeri Moon Bears in Amazzonia v Piccolo Dain. Drugi dan pa sva izbrala klasiko – 1000 metrsko smer Via Boomerang v hribu Monte Brento. Najlepše pri smeri je, da je dostop v resnici v večini enourni sestop iz vasi San Giovanni. Slediš poti v gozdu, ki vodi do roba stene, nato pa te možici in rdeče pike pripeljejo v strmem sestopu do podstene. V smeri je kar nekaj varovanj, so pa pred leti po večini navrtali štante. Detajl smeri z oceno VI predstavlja 2. oziroma 3. cug – lahko bi rekli platasta poč, kjer nimaš drugega, kot da zaupaš nogam. Na internetu najdeš odlično skico smeri. Tretji dan sva optimistično želela splezati še smer Ego trip, a naju je 25 stopinj ob 8ih zjutraj (pa tudi moji žulji na podplatih) prepričalo v kopanje v Gardskem jezeru. Saj sem se pritoževala, da je bilo mraz, an?

Komaj sem oprala cunje doma, že me je poklical Nik, če bi se pridružila GRS Radovljici na turi proti 3905 metrov visoki gori Ortler v Italiji. Na pot smo krenili v petek zjutraj. Po kar nekaj gužve na cesti smo prispeli do Suldna, natovorili opremo in dostopili v zmernem tempu do koče Hintergrathütte na višini 2661 m, kjer smo povečerjali in v lepotah okolice uživali v preostaneku dneva. Zjutraj smo ob štirih štartali proti vrhu po grebenu Hintergrad. Sama sem bila nad izpostavljenost presenečena, saj sem pričakovala nekaj v stilu Studelgrat, vendar je poplezavanja bistveno več, tako da smo se zgornji del grebena varovali. Svedrov in ostalih fiksnih točk je bolj malo, tako da prav pride frend ali dva. Vrh smo dosegli okoli pol 11h in nato sestopili po normalni poti. Tudi ta pot ni za podcenjevati – najprej se spustiš okoli 500 višincev po ledeniku, nato pa sledi ferata, abjzalji in poplezavanje okoli III. stopnje na izpostavljenem grebenu do Payerhütte. Z nje pa imaš popoln razgled v dolino in dejstvo, da te čaka še 1300 metrov nadaljnjega spusta. Lahko bi izbrali zastonj dvosedo, to bi nam prihranilo zadnjih 500 višincev, a smo na mojo željo to opustili – bomo pa ja šli od avta do avta? Nazaj na parkirišče smo prispeli ob 6. uri popoldan in kaj kmalu nam je bilo jasno, zakaj imajo zajtrk že ob 3.30. Naslednji dan smo se turistično zapeljali na prelaz Stelvio in naredili razhodno turo na bližnji tritisočak.

Sledilo je nekaj dni plezanja doma in v okolici. Vredno omeniti je mogoče tudi obisk sosedne Italije in sicer smer O la .. o rompi (320m, 5c) v Cresta Berdo, ki sva se jo lotila z Nikom. Gre za delno navrtano smer v kompaktni skali do katere dostopaš okoli 2 uri iz Ovčje vasi. Za sestop moraš narediti 8 abzajlov (samo 1x nezgoda z zataknjenim štrikom – kar dobro povprečje), sva pa oba mnenja, da si smer zasluži kakšno oceno več in pa da je tudi bistveno daljša. Sestopila sva krožno mimo bivaka Stuparich.

Za piko na i pa lahko omenim torkovo plezarijo, kjer sva se z Andrejem odpravila v Dolgi hrbet splezat Jubilejno smer. Sama sem od smeri pričakovala večjo težavnost, se pa strinjam, da je kakovost skale ena boljših, kar sem jih plezala pri nas. Zgornji del pa tudi ni tak bav bav. Izstopila sva po levi varianti. Na vrhu pa stisk rok, da sem uspešno opravila izpitno turo za alpinista. Sedaj pa samo še izpit :).

Kar uspešno leto glede na vse. Upam pa, da bomo imeli indijansko poletje – je treba splezat še kaj 😉 .

1 2 ►