Na Vršiču

Včeraj dopoldan sva se z Janžem odpravila v Črnega Panterja. Smer je čudovita, varno opremljena in poteka ves čas v kompaktni skali, plezanje pa strmo in konstantno. Res čestitke Božu in Lidiji za tako linijo. Se bi strinjal, da se težavnost bolj nagiba v smer 6c, kot pa 6b. Smer sva zlezla oba prosto in na pogled (čestitam tudi Janžu, ki je sicer plezal kot drugi, aja pa še abzajlal se je prvič), je pa res, da se od magnezije pobarvani grifi dobro opazijo na temni skali, kar zadevo malo olajša. Po kosilu sem šel še enkrat na Vršič, tokrat z drugim družinskim članom. S Saro sva splezala Violinco, tokrat tako, kot je vrisana na fotografiji. V torek sva bila namreč v tej smeri z Dorotejo, pa sem se sredi prvega raztežaja držal desne linije svedrovcev (kjer ena ploščica manjka-morda je bila tu mišljena prvotna linija smeri, na vrhu je prav tako sidrišče) in tako izpustil 2., sicer lažji cug. No, včeraj sva to napakico popravila…