AO Jesenice

V soboto sva bila z Gregom v Rušici. Plezala sva Direktno smer. Z nekaj težavami sva bila v 1,5 ure na dostopu pod steno. Stena Rušice od spodaj zgleda široka in visoka, zame, ki tam še nisem plezal, pa kar zastrašujoča. Na srečo sva imela s seboj odlično skico ( Beni hvala ), s pomočjo katere je vse potekalo lažje. Ko sva našla vstop iz melišča do stene je vse potekalo brez problemov. Smer poteka po izraziti zajedi, ki se je skoraj ne da zgrešiti. Je res lepa in čisto nič pretežka. Za stopit in prijet je tudi v zajedi kar nekaj, splača pa se s seboj vzeti kakšnega frenda in pa kakšen klin za vsak slučaj. Skala je na nekaterih mestih res kompaktna, drugje pa se je le treba malo pazit. Na vrhu greš levo do velikega suhega macesna in še malo naprej do macesna, kjer je spust po smeri Aga. Na melišču se nama ni ljubilo do poti, ki pelje nazaj do bivaka Pod srcem, zato sva jo rinila naravnost navzdol v ruševje. Napaka, borba z vejami je bila najbolj naporen del dneva. Veva za drugič.

Plezala sva cca 4 ure, v celi steni pa sva bila sama. Bilo je odlično.

No pa smo odšli na krajši izlet v Rafovo IV ( zame V, glede na to, da sem prvič plezal kot vodilni 😊 ). Včeraj smo Luka, Lidija, Irena in jaz veseli odcepetali na Vršič kjer nas je že na samem začetku pričakalo presenečenje – zaprt parking in pony šov. Ker pa so varnostniki bili stari dolgoletni sodelavci in znanci, smo prostor za avto z lahkoto dobili. Dokaj hitro smo se znašli pod steno v Pocarski smeri v polni bojni opremi. V sami smeri nismo hiteli, saj smo imeli časa na pretek. Za nami je bila le ena sama naveza treh in, ker se je videlo, da se jim zelo mudi, smo jo pustili naprej. Vzpon je potekal umirjeno, zelo zbrano in predvsem varno. Korak za korakom do vrha in veselja, potem pa v dolino do končnega cilja t.i. analize… 😊

Včeraj dopoldan sva se z Janžem odpravila v Črnega Panterja. Smer je čudovita, varno opremljena in poteka ves čas v kompaktni skali, plezanje pa strmo in konstantno. Res čestitke Božu in Lidiji za tako linijo. Se bi strinjal, da se težavnost bolj nagiba v smer 6c, kot pa 6b. Smer sva zlezla oba prosto in na pogled (čestitam tudi Janžu, ki je sicer plezal kot drugi, aja pa še abzajlal se je prvič), je pa res, da se od magnezije pobarvani grifi dobro opazijo na temni skali, kar zadevo malo olajša. Po kosilu sem šel še enkrat na Vršič, tokrat z drugim družinskim članom. S Saro sva splezala Violinco, tokrat tako, kot je vrisana na fotografiji. V torek sva bila namreč v tej smeri z Dorotejo, pa sem se sredi prvega raztežaja držal desne linije svedrovcev (kjer ena ploščica manjka-morda je bila tu mišljena prvotna linija smeri, na vrhu je prav tako sidrišče) in tako izpustil 2., sicer lažji cug. No, včeraj sva to napakico popravila…

V soboto, 22.8. smo se s polnimi nahrbtniki Katarina, Anže in jaz odpravili proti Bivaku 2. Pot nas je vodila čez Brinje in za Šplevto. Ljudi je bilo več kot običajno, in ne predstavljam si kako je izgledalo parkirišče v Vratih.

Notranjost bivaka smo pospravill in ponovno naoljili mizo in klop, odnesli smo smeti, zasilikonali smo okno in popravili nekaj metrov šivov na strehi. Zbrusili in pobarvali smo tudi ogrodje, kjer se ga je dotaknila rja.

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Uživala sva Metod in Aljoša