AO Jesenice

Če se ti na šihtu meša od pogledov na zasnežene hribe, je čas, da si najdeš zamenjavo in reskiraš dan dopusta. To sem storil jaz v sredo, poklical še upokojence, ki imajo čas in voljo, pa kakšnega, ki dela turnus in ima mogoče prosto.

Še malo v mraku smo parkirali pri CŠOD, parkirišče pa se je pričelo polnit, preden smo odšli navkreber. Na Stamarah je bilo že odjuženo, na prečnici proti Hrašenski pa je bilo pametno natakniti srenače. Na planino smo prišli ravno, ko jo je obsijalo sonce. Med čajčkanjem smo opazovali tiste, ki so pred planino odvili desno direktno na greben (ni jih bilo malo). Na Kamnitniku smo se odločili, da je na Vajnežu preveč gužve in krenili proti Malemu vrhu. Tam pa toplo, brez vetra,… Če nas puščavski pesek ne bi prikrajšal za razglede, bi bilo že kičasto.

Odsmučali smo do ovčarske bajte (smučarija fantastična), tam ponovno nataknili pse in se povzpeli nazaj na Kamnitnik. Spustili smo se skozi Medji dol, kjer je smučarija do gozda prav tako OK, skozi gozd pa kakor kdo. Včeraj se je smučalo do avta še brez sezuvanja, a za vikend zagotovo ne bo več tako.

Uživali: tisti, ki smo na sliki.

Se že nekaj časa ni nič napisalo, čeprav je bilo po hribih precej pretacanega. Zato sem se odločil, da to spremenim.

Kar se mene tiče, je takole: v soboto sva z Rafom odšla pod Kriško steno. Kdor hoče udobno parkirat pri 3. ovinku, mora biti tam kar zgodaj. Midva sva par ovinkov pretacala po asfaltu, a ni bilo hudega. Glede na vetrovno napoved je bilo začuda kar OK. “Brezveterje” je vztrajalo skoraj do izravnave pod steno, tam se je bilo fajn skriti za kakšen balvan med spravilom psov, a je vseeno nohtalo. Snega je precej, precej se je tudi že splazilo, tako da čisto vse flanke niso smučljive. A po desni strani gledano navzdol, se je našlo še dosti neporisanih koncev in prav fino se je kadilo skoraj do gozdne meje. Potem pa po grabnu do ceste in nazaj do avta. Med vračanjem sva še malo pogledala kakšen je led v Prednji glavi. Večinoma je vse zasneženo; v prvem raztežaju levega grabna je ledu kakih 5m. Ostalo je pod snegom.

V nedeljo se nas je kar nekaj odločilo da bo Trupejevo Poldne tisti vrh, na katerem bomo uživali. Sploh se nismo menili, a na koncu sem preštel dobrih 10 ferajnovcev, ki sem jih srečal nekje na poti na vrh, ali z vrha. Če ne bi bil gor, bi težko verjel, da je bilo na vrhu brezveterje, pa se nam kar ni mudilo v dolino. Gor smo šli ob potoku Jerman, v dolino smo odsmučali med Lepim vrhom in Macesnovim robom do lovske koče, kjer smo bili deležni še malo razkužila. Smučarija vseh sort, edino pretepanje s cesto ob Hladniku si ne zasluži kakšnih pohval. Tudi tu velja, da je za udobno parkiranje rana ura zlata ura. Zamudniki so v rdeči kuverti prejeli dopis redarstva, da naj bodo naslednjič zgodnejši 🙁

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…

Po dveh mesecih malo stran od žene in otrok! 🙂 In, ker zadnje čase vremenarjem verjameva toliko kot Vladi RS, sva se z Goranom odločila vreme preveriti kar na lastne oči. In imela sva prav! Vremenarji so ga malo v “kamn” z včerajšnjo napovedjo, midva sva pa lep dan kar prijetno izkoristila. Kam je pa razvidno že iz naslova. V G. Martuljku sva bila kar pozno, a vseeno dosti zgodaj, da sva turo opravila z odliko. Do zg. slapu sva hodila brez težav, vdiranja ni bilo, mogoče malo napihanega snega pri Ingotu. Do table za Ak sva prišla brez derez, tam pa sva si nadela bojno opremo in na juriš pod steno do ferate. Ker jeklenice ni bilo nikjer na vidiku, sva se zavarovala in, ker so bila gozdna tla lepo zalita s trdim snegom (45°- 65° naklon), sva v treh raztežajih priplezala direktno pod bivak. Pri njem sva se malo spočila, nekaj spila in spustila po drugi strani, seveda do točke kjer sva v navezi že plezala. Vajo spet ponoviva s prečenjem pod steno in tako prideva na varno, potem pa v spust.

P.S. Bivak še stoji… 😀

V Škofjeloškem koncu so ob zadnjem sneženju včeraj dobili kar zajetno pošiljko novega puhca. Tudi jutranje temperature pod lediščem so obetale dobro smuko, zato sva se z Gorazdom odločila, da je to pravi čas za obisk tega lepega in za naju precej neznanega konca. Zjutraj sva brez problema parkirala v Davči, ker sva bila tam prva turaša. To je bilo dobro, pomenilo pa je tudi, da sva ga gazila na frišno. In ker v teh koncih nisva ravno domača, sva imela malo orientacijskih težav, posledično sva potegnila tudi malo vegasto in ovinkasto špuro. Sva pa imela ta privilegij, da sva lahko zarezala v deviško pobočje. No, lokalni poznavalci so naju potolažili, da špura v danih razmerah niti ni tako slaba. Nama je pa Porezen zato pobral malo več časa in energije…Nato sva se premaknila v vasico Potok in ekspresno opravila še z Blegošom. Tudi ta naju ni razočaral, čeprav so bila pobočja okrog poldneva že dodobra porisana s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Sledil je premik v vasico Prtovč in nekoliko bolj umirjen vzpon na Ratitovec. Čeprav so bile noge že malo utrujene, je vzpon ob lepih razgledih, hitro minil. Z najinim prvim smučarskim obiskom Škofjeloškega hribovja sva bila več kot zadovoljna, saj dobra 2 višinska kilometra pršičavih pobočij človeka pač ne pustita ravnodušnega…