AO Jesenice

Danes se dan ni začel prav obetavno. Ravno ko sem si skuhal kofe prileti SMS od sosmučarja da se ne počuti dobro in da bo ostal doma. Ker nisem imal želje sam it na celodnevno turo sem takoj začel razmišljat o rezervnih ciljih. Zagato je rešila Doroteja z včerajšnjo objavo. Na ruzak sem spakiral še en cepin poklical Perota za razmere in pohitel proti Završnici. Tam sem se pripeljal skoraj do Tinčkove bajte, dal na noge pancarje in pogruntal da sem doma pozabil palice. Ni preostalo drugega kot da grem nazaj v dolino, v Moste, kjer mi je Darko posodil palice.

Nazaj v breg in proti snegu ki se začne pri lesi. Hitro sem napredoval do koče pri izviru završnice, kmalu nad njo sem se pa že usmeril proti Zeleniški smeri. Kmalu sem smuče zamenjal z derezami, na vstopu pa še dal čelado na glavo. Zeleniška je super narejena, dva skoka nista posebej zahtevna, najtežje je bilo prepričati smuče na ruzaku da se ne zataknejo v kaminu. Od iztopa smeri sem nadaljeval na vrh in odsmučal po centralni. Smučarija je bila bolj švoh, precej je treslo zaradi precej smučarjev za vikend, pa še odjenjalo ni nič in je bilo na parih mestih kar ledeno. Pod grapo sem zavil nazaj pod steno in splezal še Rožičevo (dopust je treba izkoristit), ki pa je po težavnosti podobna Zeleniški, le da ima malo manj strm a zato daljši skok. Iz vrha Rožičeve sem prek smokuškega plazu smučal v dolino. Tudi tam so razmere precej sprejemljive. Prva četrtina spominja na tankovski poligon, druga je bila odlična, tretja popolnoma ledena, zadnja pa spet super.

Super tura z malo boljšimi plezalnimi in malo slabšimi smučarskimi razmerami.

Razmere so – treba jih je izkoristit!

Danes smo se s Petrom in Saro odpravili proti Zelenici. Že v soboto sta Peter in Metod izvohala razmere v Rožičevi grapi in kmalu je bilo Petru jasno, kam bo šel še naslednji dan. Zvečer se dogovorimo še za uro odhoda in že so novi cepini spakirani na ruzaku.

Jutranje škripanje pod stopali nam da vedeti, da bo sneg odličen za pikanje. Dostop se proti smeri postopoma postavlja navpičneje, štapne predhodnikov pa izrazitejše. Začetek smeri premagamo nenavezani, nato sledi cirka 60m varovane plezarije – dva kvazi skoka, kar lepo zalita, nato se zopet razvežemo in dosežemo vrh smeri. Peter ne bi bil Peter, če ne bi pred sestopom osvojili še vrh, tako da po smokuškem plazu nadaljujemo proti vrhu Begunjščice. Prav tam je velika opast, ki zna ob topli nedelji in veliki masi ljudi popustiti – previdno! Ob skorajšnjem brezvetrju pojemo sendvič in sestopimo po centralni grapi proti dolini.

Super tura, moja prva zimska – mogoče me zaradi adrenalina ni zanohtalo?

Dopust sva izkoristila za obisk najbolj obiskanega dvatisočaka v Julijcih – Mala Mojstrovka, in ujela sva res lepe razmere; sonce, lahen vetrič, narejena špura, spomladanski srenec. Neverjetno je bilo tudi to, da sem videl le 10 obiskovalcev, če odštejem komunalno službo, ki se je počasi prebijala do vrha prelaza. Cesta je bila sicer še zaprta, zato sva pot začela pri KNG, od koder sva ubrala nekaj bližnjic, večidel pa sva odcukala ob robu ceste, kjer je bilo ravno dovolj snega, da se kužki niso vlekli po asfaltu.

Na vrhu sva si v miru privoščila krajši oddih in malico, ter se po res lepem “smučišču” spustila proti drevesnici, kjer je v spodnjem delu precej obsežna plazovina, ki jo je treba prečiti na ustrezni višini, da ujameš pot skozi gozd. Na obronku gozda sva spet vpregla kužke, se dvignila nazaj na prelaz, in se po gozdu ter po cesti vrnila na izhodišče pri Koči na Gozdu.

Ob koncu šolskih počitnic sem si tudi sam prislužil dva dni dopusta in si tako podaljšal konec tedna. V četrtek sva se z Gorazdom odpravila na Rodico (1964m). Štartala sva zjutraj iz Laškega Rovta, odsmučala z vrha okrog 12 ure in se pripeljala po ravno prav odpuščenem srencu zopet do dna bohinjske doline, prav do avtomobila. Zvečer smo se odpravili družinsko na Primorsko. S Saro sva obiskala Vipavo, preplezala sva Skriti raz in Raz stebra. No, v nedeljo sva si z Janžem zaželela še malo snega. Z Gorazdom sva se zmenila za Kalški Greben (2224m) iz doline Korošica. Pridružil se nam je še Miro a na koncu smo se znašli ob izteku krvavških smučišč s skupino pravih lokalnih poznavalcev. Povzpeli smo se po smučišču na sedlo med Krvavcem in Zvohom, odsmučali še v trdem snegu (na kako sonce ni za čakat, saj so napoke v snežni odeji ogromne) na vzhod proti lovski koči (Za vrati), se od tam povzpeli preko plazovin do planine Koren, si nadeli smuči in osvojili Vrh Korena (1999m). Sledil je spust proti Kalškemu Grebenu, zopet lepljenje kož, vzpon na vrh in odlična smuka do planine Dolga njiva. Od tam nas je čakalo še 300m vzpona skozi grapo Pehta nazaj na vrh Zvoha, od tam pa po smučišču nazaj do avta. Super krožna tura, vsega skupaj se nabere okrog 1600 višincev.

Z Mihom Pintarjem sva s v nedeljo ob malici pogovarjala, da bi bilo fajn it kam smučat. Pa nekam da se splača dopust jemat. Idejo sem dobil na facebooku (jebiga, internetni alpinist), po kratkem pogovoru z Rakarjem pa sem se odločil. Pridružil se nama je še Matevž in danes ob osmih smo se zbrli ob mostu čez Pišnico.

Spodaj lepo po cesti, v vznožju Kačjega grabna pa nas že čaka prebijanje čez plazovino. Pa misliš da je tahuje mimo, pa je nad plazovino pomrznjena gmajna polna podrtega drevja. Gozd postane kmalu prestrm za vzpon na smučeh brez srenačev, zato hodimo do vrha kačjega grabna peš. Nad grabnom se pa menjavajo vse možne oblike trdega snega, zato je potrebno smuči večkrat sneti. Približnp 350m pod vrhom pa gredo smuči itak na ruzak in dereze na noge. Tam nas je tudi obsijalo sonce.

Po dobrih 4rih urah na vrhu, začeli smo pa smučanjem cca 15m pod njim, ker je na vrhu že pobralo sneg. Vrhunske razmere so nas spremljale do vrha kačjega grabna, od tam pa malo mešano do doline. V gozdo bo sneg kmalu pobralo, zato je bilo tam potrebno nekaj previdnosti. Spodaj pa rodeo čez plazovino in smuk na pivo.

Če na kratko povzamem: super in dolga tura z odličnim smučanjem, je pa res strmo od začetka do konca in se je treba navzgor kar potrudit .