AO Jesenice

Prvi pomladni dan, šajba in minus 10 stopinj. Z Gregom se z dvema avtoma odpeljeva proti Tržiču. Eden bo počakal na parkirišču za Kofce. Z drugim nadaljujeva do izhodišča. Težki ruzaki na ramena in griženje v kolena. Pa saj se človek kmalu ogreje. Niti ni mrzlo. Malo pod steno si nadaneva vso bojno opremo. Prstov kmalu ne čutiva več. Gaženje do kolen po napihanem snegu. Če bo tko v smeri, obrneva, ok? No, počasi začneva s plezanjem. Ko stojiva na miru se sliši žvrketanje opreme na pasu. Mraz. Snežni tuš tu pa tam. Pogled proti vrhu. Veter. Prehiti naju naveza – hvala, vsaj nama ni bilo treba gaziti na frišno. Oblaki. Sneg. Nama se prsti končno odtajajo. Težji deli smeri s super snegom in ledom. Lažji deli – še enkrat hvala navezi za predhodno gaženje. Kmalu na vrhu. Sendvič ostaja v ruzaku. Piknik bo tam, kjer ne bo pihalo. Ugotovitev, da so ključi drugega avtomobila v prvem avtu. Smeh. Bova že. Hvala prijaznemu Primorcu za taksi do izhodišča. Sem dolžna rundo, ko se odprejo gostilne. Super smer, priporočam 🙂

Tečajniki smo bili še v petek zjutraj prepričani, da bomo vikend preživeli vsak v svojem kotu, kljub neustavljivi želji, da se skupaj poženemo v breg in dobimo nova znanja. Naše misli je hitro ustavil Mare z elektronskim sporočilom, da se v soboto zjutraj odpravimo na skupno turo na Debelo peč, z opravičilom, da se nam tokrat ne pridruži. Nič, vse morebitne plane je potrebno odpovedati, ker, kakopak, ture ne bomo zamudili. Udeležbo nas potrdi skoraj večina tečajnikov, pridružita pa se še Aljoša in Raf.

Kljub deževnemu petku se v soboto zjutraj pokaže sonce. Napoveduje super dan za turo, ne bo premrzlo. Natrpani z opremo se ob 07:30 zberemo pred trgovino v Zgornjih Gorjah, kjer optimiziramo število avtomobilov proti Pokljuki in tako odrinemo proti Šport hotelu ter parkiramo ob cesti.

Turo pričnemo z odcepom v smrekov gozd in po lepi, mestoma ledeni poti korakamo naprej proti planini Zajavornik in se kasneje vzpnemo proti Blejski koči na Lipanci. Tam naredimo kratko pavzo, kjer si na čevlje nataknemo dereze, v roke pa stisnemo cepin in že se odpravimo desno, kjer hitro v strmini ugotovimo, da nam dereze in cepin dobro služijo. Na tem terenu nas Raf opozori, da je, sploh v bolj plazovitih razmerah, potrebna previdnost. Po dobri in pol uri hoje se končno povzpnemo na vrh. Kljub optimističnemu soncu zjutraj nas na vrhu pričaka veter in megla. Le najhitrejši in najbolj toplokrvni so uspeli v objektiv ujeti razgled. Ostali pa smo divje zatikali mrzle prste v rokavice.

Veter nam ni prizanesel, zato smo hitro sestopili z vrha. Sestop je bil seveda hitrejši. Na poti smo naredili kratko pavzo, kjer smo ponovili ustavljanje s cepinom, dva tečajnika sta se tako prvič spoznala s to tehniko, ostalim pa nam je osvežitev spomina zelo koristila.

Da ne bomo predlogi, je bila tura še ena potrditev, da smo se na tečaj prijavili zagnani posamezniki, ki vsakič znova odnesemo domov nova znanja in željo po naslednji turi.

Do prihodnjič!

Z Janžem sva v soboto parkirala pri Koči na Gozdu, se skozi Pripravniško grapo povzpela na Malo Mojstrovko in ravno ob razjasnitvi odsmučala v Drevesnico. Od tam nazaj na prelaz od koder sva nadaljevala na Sovno glavo. JZ veter se je popoldne kar okrepil in na vrhu je že pošteno pihalo. Po spihani in trdi podlagi sva prečila pod ostenje Prisojnika, od tam pa naju je grapica z napihanim snegom pripeljala nazaj do pod prisojnikovih slapov oziroma Koče na Gozdu. Nastala je kar solidna tura in lepa osmica na zemljevidu.

No pa sva šle še midve s Klaro (AO Tržič) pogledat to grapo. V primerjavi z nedeljskimi razmerami je v spodnjem delu kar nekaj napihanega snega – se udira tudi do kolen, no skok je še vedno lepo zalit in trd, proti vrhu pa se vidi, da je te dni grapa zelo oblegana – štapnje boljše kot nove stopnice v Ikei 😉 V smeri naju je prehitel smučar, s komentarjem ‘a punce tud same lezete’, jutranje žarke sonca pa so kasneje zamenjale snežinke.