AO Jesenice

Včeraj se nas je nabralo za skupno turo; Mirko, Rajc, Janez, Miha, Miran in jaz. Zbor smo imeli ob 6.30 na Jesenicah, kjer je bilo še vse v zatišju, na parkirišču v Vratih pa je že vse vršalo. Ko smo vstopali v smer, sta bili v Nemški že dve navezi, nekaj se jih je pripravljalo za vstop v Bavarsko. Snega je v smeri še ogromno, snežišče je takoj na dostopu, nato pod Bučerjevo, v Slovenski grapi, levo pod Frelihovo in na izstopu Zimmer-Jahn, verjetno ponekod še do debeline treh metrov. Precej snega je tudi v Prevčevem izstopu, vendar ni popolnoma zalit. Pred vstopom skozi okno je skala razmočena in krušljiva. Pri sestopu čez Prag so na melišču z nami tekmovali trije mladi, čisto preveč udomačeni, kozorogi. Sonce pa nam je končno dalo vedeti, da smo mogoče le že sredi poletja.

1 2 ►

Včeraj sva se z Mirkotom odpravila v dolino Belega potoka. Za razliko od sobote, ko sta Raf in Maja po dolini imela gužvo, sva bila midva edina obiskovalca. Namenila sva se preplezati Severni raz Visoke Bele špice in to tudi uspešno preplezala. Smer je res lepa, z zelo dobro skalo, vredna obiska, kljub dolgemu dostopu. Na nekaterih mestih pa je smer res, tako kot je napisal že Raf, namenjena utrjevanju psihe. Zato kakšen klin, s seboj, ne bo odveč. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj nama v steni, zaradi oblačnosti, ni bilo vroče, na sestopu pa naju je še malo stuširalo, tako da je bil dan lepo zaključen.

Sicer sva imela z Neli drugačne plane, a sva se premislila zaradi precej zgodaj napovedanih nevht. Zato sva šla raje nekaj krajšega. Pod Helbo sva bila že precej zgodaj, vstopila sva ob pol osmih. Kar hitro sva napredovala, edino detajl sem prosto zlezel šele v drugem poizkusu. Ni mi čisto jasno kako sem to 4 leta nazaj zlezel na pogled po precej divji noči. Očitno sem bil takrat bolj vplezan. Nad prečko je pa še nekaj lepih zajed in zadnji cug ki pa kar preseneti. Glede na oceno (VI-) je kar težek in čuden s slabim varovanjem. Sestop po skalaški je bil zgodba zase, ker Neli ni navajena preveč sestopov po šodru. Zato sva spodaj naredila en abzajl več kot ponavadi (tri namesto dveh) in ravno ušla nevihti. Plezala sva dobre 4 ure.

V soboto sva z Božotom plezala Skalaško s Čopovim stebrom, v Vratih sva bila dovolj zgodaj, da sva prehitela pobiralko parkirnine, hitro se odpraviva pod steno pred nama vidiva navezo za katero sva mislila, da gre tudi  v Skalaško a ko prideva bliže videva, da gresta v drugo smer, vprašava kaj plezata, odgovorita Korenino, (kasneje izvem, da sta bila to Luka Lindič in Andrej Grmovšek, ki sta opravila prvo ponovitev Knezove smeri –  Korenina), tako sva bila prva v Skalaški in kar hitro na Gorenjskem turncu, pomalicava in naprej v Čopa, v steni je bilo ta dan kar nekaj navez, a v Čopu sva bila edina in po vpisni knjigi sodeč šele druga naveza letos. Tudi z vremenom sva imela srečo, ploha naju je praktično obšla, steno je le malo oprhalo in je bila hitro suha. Pohvaliti moram Božota, ki je celotno smer plezal naprej in prosto, jaz pa sem mu samo sledil kar pa tudi sploh ni mačji kašelj. Po 12 urah sva na robu stene, sestopiva čez plemenice z mislimi na pir pri Aljažu.