V zadnjih dveh tednih smo plezali v Lover’s Leapt, lepemu granitnemu hribu blizu lake tahoe. Splezali smo 15 razlicnih smeri tezavnosti od 6- do 8- in visine od 100 do 200m. Granit tukaj je precej gladek, a se vseeno da lepo stopiti na trenje. Posebnost lovers leapa pa so tudi kvarcitne zile, ki tecejo cez steno in precej olajsajo plezanje. Se pa najdejo tudi prave poke. Prvic sem videl da te kljub temu, da normalno splezas tezak fingercrack, lahko precej preseneti ofwidth z precej nizjo oceno. Smo pa sedaj zakljucili z to steno in se selimo v
(Zadnja?) Kopica – Rosa
Zadnji avgustovski dan. S Poldovega rovta mimo Brinove glave in v Brinje do vstopa v Reljotovih smer Rosa, je tam okoli 1000 višincev. In samo res lepemu okolju, razgledom ter dobri družbi, se je za zahvalit, da je pot minila dokaj hitro. Pod steno sta se Tadej in Dragica odločila za grebensko prečenje Kopice, midva z Majo pa za smer, ki je od spodaj obetala čedno plezarijo. Na vstopu najdeva en prusik, zato se korajžno poženem v cug z oceno IV, -V. Malo zatikam, zabijem tut en klin, a o petki ni ne duha, ne sluha. Tudi prav … Nadaljevanje smeri je bilo iskanje plezarije med belimi stebri čvrste in monolitne kamenine in travnatimi, skrotastimi zaplatami. Prehode sva določala kar sproti in približno sledila skici. V celi smeri je od preje tičal le 1 klin in je tako tudi še sedaj.
Na vrhu sem od Tadeja dobil spodbuden podatek, da je greben zelo luftig in da se splača malo pozihrat. Pogled desno dol v dolek Med plazmi je bil enak pogledu levo v Brinje – globoko odsekano takoj ob stopalih. Oddahneš si šele na škrbini pod Dovškim križem, kamor se prelisjačiš po poličkah okoli zadnjega stolpa.
Sledil je sestop do B II, ki je v zglednem stanju! in po meliščih h Kristlnu na enega.
Mala Mojstrovka (Zahodni raz IV)
Danes smo se Rajc, Darko B., Nina in jaz odpravili na Vršič. Odločili smo se za smer zahodni raz. Do grabna, ki vodi na škrbino, kjer se smer začne smo prišli v 1 uri. Skozi graben smo šli navezani do škrbine. Od tam naprej se prava plezarija začne. Prvi raztežaj še ni kaj posebnega. Drugi raztežaj pa postreže z zares lepo plezarijo IV+ po lepi plati, ki ji sledi prečka v desno v lažji svet. Potem sledita 2. raztežaja plezanja po razu, ki je bolj krušljiv. Na vrhu 4. raztežaja je možic, ki te usmeri levo za rob. Sledi kratek spust proti levi strani in prečka v levo, ki je izredno izpostavljenain 5m lepega plezanja navzgor (2k), nato pa 2. raztežaja plezanja po krušjivem svetu na rob stene. Izstop iz smeri popestri en previsek v, v katerem je skala kar v redu. Ko si čez previs se svet poravna in se v hipu znajdeš pod vršno kupolo m. Mojstrovke na Hanzovi poti. Smer je opremljena s klini, priporočljivo pa je imeti s seboj kakšnega metulja.
Hiefler – Babylift (240 m, IV+)
V četrtek sva bila z Rafom v pogorju Tannen (Tannengebirge) v bližini Bischofshofna.
Po dveh urah vožnje sva prispela do Pfarrwerfna, nato pa porabila dobre pol ure, da sva končno našla izhodišče za dostop. Pod steno vodi lepa markirana pot, treba pa je bilo “pretabanati” 1000 višincev. Plezanje je bila ena sama uživancija. Skala je kompaktna, smer sicer opremljena tako-tako, sem pa tja se je dalo vtakniti kakega frenda ali zatakniti jebo. Sestop je udoben – kratka prečka in sva bila zopet na markirani poti; no, pa še 2 uri nazaj do izhodišča.
Če si pravi čas pod steno, se da zlesti več smeri. V Hieflerju so tri (ali več?), v sosednjem Fieberhornu tudi najmanj ena (?).
V te konce bova še prišla.
Steber revežev
V torek sva z Alenko plezali Steber revežev. Smer je v primerjavi s sosednjo Debelakovo precej slabše opremljena, v spodnjem delu smeri je klinov le za vzorec in resno sem se spraševala, če sva sploh v smeri. V začetnem kaminu, ki je dolg okoli 35 m in plezaš konkretno IV, sem našla samo en klin. Je pa v celotni smeri obilo možnosti za metulje, medve sva jih imeli pet, bi pa vsekakor prišel prav kakšen več. Precej časa sva izgubili pri orientaciji, saj je Miheličeva skica resnično le približna skica, štanti so redko tam, kjer je na skici označeno in je po mojem mnenju bolje, da človek sam išče prehode. Najdejo se tudi klini, ki so izven smeri. Tudi trdnost skale verjetno ni več taka, kot je bila včasih. Raztežaj čez bele plošče je vedno bolj krušljiv. Tam sva za spomin pustili dodatnega jeseničana. Najlepša plezarija je v najtežjem detajlu, v 25 m dolgi črni zajedi, ki je zame ena najlepših zajed, kar sem jih kdaj plezala.
