AO Jesenice

Namesto v visoke gore južne Tirolske, smo bili zaradi slabe vremenske napovedi prisiljeni spremeniti plane. V upanju na boljše vreme smo se odpravili na vzhod Avstrije – v Grazer Bergland.

Bilo nas je zadosti, da smo v Rothelsteinu naredili malo invazijo in prevlado slovenskega jezika v zraku. Uživali smo v prijetno topli skali, in splezali eno, do dve smeri na navezo – Vladimir in Samo smer Eldorado in Michelangelo (VI+ in VI), ostali pa malo lažje – Elfengarten, Schlangengrube in Draufgabe. Večer je minil v stilu Jamieja Oliverja in vitezev okrogle mize, zavetje pa nam je spet dajala pravljična Hubertova domačija.

Naslednji dan je bil seveda spet dež (že tretjič zapored!), zato smo se nekoliko čemerni odpravili proti domu. Udeleženci »odprave«: Hlod, Sneža, Mare, Mirko, Tufek, Erik, Samo, Vladimir, Maja DiCapo in Raf.

V soboto sva se z Benjaminom podala v Tinčkove grede v JZ steni Lipnice. Po Benjaminovih informacijah naj bi bila smer še brez ponovitve. V bistvu je cela stena precej krušljiva, enako je tudi v smeri. Redko kateri kamen ni ostal v rokah, plezati je bilo potrebno zelo nežno in previdno. V celi smeri sva zabila samo en vmesni klin, ki je držal in tudi stojišča niso bila kaj prida. Vso ostalo železnino sva bolj nesla na svež zrak kot pa uporabila. Po koncu grede, ko prispeš do ruševja pa te za nagrado čaka še kakih 250-300 vm “sestopa” do sedla kjer se priključiš na pot, ki pride iz Špika.

Ker naju je sonce neusmiljeno izsušilo sva analizo smeri naredila pri Koči v Krnici. Strinjala sva se, da sva navkljub podrtiji v steni preživela lep dan.

V spodnjem delu smeri sva z Nino šli po desni varianti, Črnučani, ki so naju dohitevali, so šli po levi. Težavnost je v obeh variantah približno enaka, tudi plezali smo enako hitro, tako da smo na prvem stojišču stali skupaj. Prvi raztežaj je bil moker kot spužva, najtežji kamin pa še bolj. Kljub temu se je dalo solidno splezati, samo umazani smo bili vsi. Proti koncu smeri je bilo plezanje vedno bolj uživaško, skala je bila zaradi jutranjega sonca že suha. Imeli sva krasno turo, za smer pa itak velja: »Če želiš spoznati nove ljudi, pojdi med vikendom plezat Jesih – Potočnik.«

Letos že drugič tam, no se splača, na planini Razor prodajajo najboljšo skuto. To pot se nas je zbralo za dve navezi. Odhod ob petih, nato lep sprehod do pod stene, izbor vhodne smeri in uživancija. Na žalost nas je dobila megla, tako, da nekih hudih razgledov ni bilo, za povrh se pa še ni dalo najti kake bližnjice za navzdol temveč se bilo treba povzpeti na Vrh nad Škrbino in potem po nadelani poti navzdol. Še pohod do avta in lepo preživet dan je bil končan 🙂

p.s.: vhodna smer sem napisal ker za to sem prepričan, na fotografiji si lahko ogledat kakšni so opisi, tako, da žal ne vem po kateri smeri sem prišel ven, vem samo, da je bila precej daljša od navedenih 150 metrov v opisu 😀