AO Jesenice

Z Božom sva se v torek namenila splezat Smer po zajedi v NŠG in Smer dr. Dolharja v Grebencu. V prvi naju je prehitela naveza, ki je že bila tam druga pa je bila preveč v soncu. Zato sva se podala najprej v Kranjsko poč. Lepa plezarija, temperatura primerna. Z vrha sva ogledovala Smer dr. Dolharja, ki je bila še vedno v soncu ( ostaja za naslednjič ). Zato sva se spustila do Kamenkovega kamina. Tu so bili štanti že v senci, veter je poskrbel za prijeten hlad. Na vrhu je sicer vse podrto ( druge težave je že Miha opisal ), spust pa je potekal do Erjavčeve koče kjer se je končal lep plezalni dan.

Pretekli vikend sem bil na taboru v organizaciji KA pod Marmolado. V četrtek zvečer smo se dobili v Malgi Ciapeli in takoj zaštartali do koče Falier. Tam mo prespali in naslednji dan ob pol štirih odšli pod steno. Malo smo še počakali da se je toliko zdanilo da smo videli vstop in se zapodili v smeri. Z Nejcem Klemenčičem sva ob pol šestih vstopila v Gogno(VII, 800m). Smer je lepa in dolga. Najlepši in tudi najtežji del je zadnjih 400m smeri, ki poteka po strmem izpostavljenem razu, kjer težavnost ne pade pod 5+, zadnji štirje raztežaji pa so celo 7- in 6+. drugače me je pa najbolj navdušila konstantnost plezanja, ki v 30 raztežajih in 1100 dolžinskih metrov le za 150 metrov pade pod peto stopnjo. Sicer nikoli ni zelo težko, je pa treba vseskozi plezat. Plezala sva dobrih 8h.

Zvečer smo se odločili da se nam ne da cel dan počivat zato smo naslednji dan ob precej črnogorski uri (ob desetih iz kampa) odšli v selo plezat v strme stene Mesules. Plezanje neopremljenih smeri brez kladiva je precej pestro a je skala odlično. Smeri potekajo čez napične do rahlo previsne plošče s števinimi luknjicami. Z Mihom Kernom sva splezala smer Regenbogen(VII, 200m), ki poteka spodaj po ozkem kaminu, zgoraj pa prek strme plošče zavije v lažji svet. Smer je lepa in priporočljiva, naplezaš se pa kljub temu da je kratka. Na koncu sva pa še falila sestop in abzajlala. Tam me je Miha s kamnom zadel v komolec da mi je zrasla čedna buška in sem s strahom pričakoval nalednji dan.

Za naslednji dan so bile napovedane popoldnaske nevihte pa tudi mi smo že bili utrujeni, zato smo šli spet v selo. Ta dan sem plezal z Janezom Svoljšakom smer Franz(VII, 250m) v Meisules le des biesces. Smer je prva dva raztežaja bolj podobna Cinam, previsno z mnogimi šalcami. Kasneje pa kot ostale smeri v steni poteka čez zelo strme plošče. Ker me je komolec vedno bolj bolel je Janez plezal težje raztežaje naprej. Na koncu sem se potegnil za komplet v zadnji strehi, ker so bile bolečine prehude.

Drugače je bila pa na taboru super, naplezali smo se, spozanli nove ljudi in nore stene Meisules, ki zaradi narave plezanja niso ravno obiskane. Za Marmolado smo pa itak že vsi vedeli da je super.

Danes sva z Juretom zopet odpravila na Vršič. Tokrat sva bila že ob 7:00 na parkirišču. Kjub vročini sva se odločila za vzhodno steno NŠG in smer stoletje. Smer v prvem raztežaju postreže z lepim kaminčkom. V drugem raztežaju  pa z lepimi belimi ploščami VI-. V tretjem pa z lepo izpostavljeno prečko v levo in nato čez manjši previsek proti štantu. Smer je meni ena najlepših, kar sem jih do sedaj plezal v okolici Vršiča. V celoti je smer opremljena s klini in svedrovci. Svedrovci so navrtani kar na dolge razdalje vendar so vmes klini. Za vmesno varovanje sta tudi dva prusika, možna je tudi uporaba zatikal. Skratka smer je resnično vredna obiska.

CLIP0395 CLIP0396

V ponedeljek okoli enajstih zvečer sva z Rafom prispela do Cortine. Oni gor so nama pripravili veličasten sprejem z bliskanjem, grmenjem in dežjem. Ampak – Dolomiti so Dolomiti – itak je bila zjutraj “šajba”. In tako je bilo skoraj vsak dan – popoldne je pokapljalo, zvečer je še malo zagrmelo in se pobliskalo, celo toče smo bili deležni – zjutraj pa zopet šajba. Med vsemi temi pojavi pa sva zlezla 4 smeri, vse na območju Falzarega, daljše smeri z daljšim dostopom in sestopom si nisva(smo) “drznili” privoščiti. Vreme je bilo preveč nepredvidljivo. Želje ostanejo, hribi pa tudi.

Maja, Raf

Zanimiva, nova izkušnja glede na to, da v Dolomitih še nisem plezal. Izbor smeri je resnično tak, da se najde za vsakogar nekaj, tudi kamp je OK. Edino žal mi je bilo, da na plezarijo ni šlo več članov/članic. Tako bi imeli na voljo več lokacij, saj smo se zaradi prevoza vsi vedno zagnali v skoraj isti hrib. Tudi kakšno daljšo smer bi si želel splezat. Poleg smeri kjer smo bili skupaj pa smo plezali še Sudwestkante – Falzaregoturme in Sudkante – Sasso do Stria. Vsekakor pa vredno ponovitve – jaz bom zraven.

Marko, Majda

V četrtek sem plezala s Timotejem in Vladimirjem smer ? (en od njiju že ve). V steni je bila gužva, tej primerno smo za smer porabili precej časa. Ker nam je načelnica ukazala, da moramo vsi vsaj poskusiti s plezanjem v vodstvu, smo si raztežaje razdelili tako, da je bilo vsem ugodno.

Naslednji dan sva z Maticem plezala Via tetto. Spodnji del poteka po strmih, kompaktnih in zelo lepih platah, zgornji pa bolj spominja na domače stene. Čez detajl v smeri se je dalo “zmutit” s smešnimi gibi. Drugi raztežaj, z lahko strehico, je bil eden  najlepših kar sem jih kdaj plezala.

Za soboto si je Matic zaželel nekaj težjega,  podala sva se v Texov rojstni dan. Smer se mi je zdela kar težka, tudi lažje ocenjeni raztežaji. Sicer se je dalo normalno potehničariti, kjer je bilo potrebno, a se je kljub temu bilo potrebno pošteno potruditi.

Zadnji dan sva želela plezati varianto Via Speciale, a sva si zaradi gužve v njej pod smerjo premislila in se znašla v smeri Giordano. Med plezanjem prvega raztežaja se je Matic odločil, da je smer dovolj lahka in orientacijsko nezahtevna, da jo lahko plezava izmenjaje. Po začetnem poskusu protestiranja (z moje strani), mi je podal opremo in me poslal naprej. V bistvu pa mi je bila smer tako všeč, da sem zadnji raztežaj, ki naj bi pripadal Maticu, samoiniciativno plezala naprej. Ob njegovem smešnem pogledu, ko sem izrazila svojo nenavadno željo, sem ga vprašala, če je presenečen. Odgovoril mi je: “Ne, presrečen”.

Neli, Matic

Timotej in Vladimir pa sta ostala brez besed. Ja … Dolomiti so Dolomiti …

Za konec: tabor je uspel, udeležilo se nas ga je 8!!! članov – Matic, Neli, Timotej, Vlado, Marko, Majda, Raf in Maja. Kljub nestabilnemu vremenu smo zlezli “čez normo”, v družbi dežnih kapelj pa rešili Slovenijo, slovenski alpinizem in še kaj. Edino nekaj smo pogrešali – kakšnega sogovornika več.