AO Jesenice

Z Neli sva šla za vikend plezat v Grazer Bergland. V soboto sva plezala v levem delu stene Breitewanda, smer Schwobnblick (8, 100m). Smer ima malo daljši dostop po soncu in je prijetna s hitrim sestopom (abzajli). Na žalost je malo zmanjkalo za prosto ponovitev, gre pa za 3 težke gibe v gladki plati. Ker pa je bil plan plezat čim več sva raje pohitela in ni bilo časa in volje za ponoven poizkus. Popoldne pa sva malo bolj desno plezala še smer Die Glorreichen 7 (7, 200m), ki je zalo lepa, edino velike police malo motijo. Sonce naju je precej izzželo, za normalbno plezanje je bilo precej prevroče.

Drugi dan sva šla iz parkirišča malo bolj v breg, v Rotewand. Začela sva s smerjo Fur alten Manner (7-, 220m), ki naju je presenetila z konstantno težkimi raztežaji in kar veliko naklonino. Tudi ta dan je bilo prevroče, zato sva malo zmanjšala načrte in popoldne preplezala še smer Draufgabe (5-, 110m), ki pa je ne priporočam,ker sploh ne poteka v steni ampak prek nekih skokov v ne preveč strmem svetu.

Za zadnji dan pa sva si izbrala sme Jagersteig (7+, 230m). Smer je sicer spodaj precej posiljena prek nekih plošč, a je plezanje lepo, tako da to ne moti preveč. V zgornjem delu pa smer poteka preko zelo lepih plošč. Na koncu mi sicer ni bilo čisto jasno, kako bi smer preplezal prosto, zadnji gib je namreč zelo čuden, neki masten umetnjak in nič drugega.

Plan je bil sicer potovanje podaljšat še za nekaj dni, a sva se zaradi neurij premislila in malo prej prišla domov.

“Penjačice i penjači” Katarina, Lidija, Majda, Božo, Mare in Rok smo bili na taboru Glavno da se klajmba v Biokovem.

Splezali smo: Lidija in Božo v M. Borovcu klasiko Direktni smjer V. težavnostne stopnje, Dalmatinski san 6a+ v steni Bukovca in Sjećaš li se Dolly Bell 6a+ v grebenu Crna draga v Drašnicah, Katarina in Rok sta splezala Lepo deklico (spodaj sicer neko levo varianto), Superpanoramico 6a in La schiena della balena 6a vse v M. Borovcu, Majda in jaz pa Superpanoramico 6a in Lepo deklico V+ v M. Borovcu in Perlo Adriatiko 6a v grebenu Crna draga v Drašnicah.

Skrajšani komentarji smeri so: Direktni smjer – v zgornjem delu sta bila zanimiva širok in lep kamin ter izpostavljena plošča. V smeri so trije klini, če jim lahko tako rečemo,se pa da veliko varovat z zatiči in frendi, zato smer toplo priporočava. Dalmatinski san – kljub temu, da nekateri plezalci pravijo, da je previsoko ocenjena, se s tem le delno strinjam. Mogoče res ni trda 6b, je pa smer dolga, z več zahtevnimi gibi. Meni osebno, pa nisem edini, ki tako meni, je bil najtežji zadnji raztežaj 6a+. Ko misliš, da je že vse hujše za teboj, ugotoviš, da težavnost ne popušča vse do varovališča. Sjećaš li se Dolly Bell – drugi raztežaj je ena sama podrtija, sredi katere je le en kvaliteten svedrovec. Vse ostalo varovanje, kar ti ga uspe postavit tudi ni zanesljivo. Poleg tega plezaš po luskah naslonjenih v gnilo skalo. V drugem delu smeri te čaka detajl 6a+, kjer je skala zopet zelo slaba. Ko se skobacaš čez previs, vse kar lahko držiš je zopet neka gnila luska. Skratka, smer je nevarna in jo resnično odsvetujem za plezanje. Lijepa djevojka – v smeri so skupaj 4 klini a se da varovati s frendi in priročno zelenjavo. Najtežja rastežaja ne popuščata do stojišča, skica pa je zelo revna. A je skala večinoma dobra. Superpanoramica nudi lepo plezanje a je ocena 6a samo v enem detajlu na začetku. Smer je zgledno navrtana. Enako velja za La schieno della baleno s pripombo, da jo je težje najti, ker ni bilo pametnega opisa dostopa. Perla Adriatika si zasluži precej podoben opis kot 1. del smeri Sjećaš li se Dolly Bell. Najtežji rastežaj ima na srečo dobro skalo, ostalo pa tako tako. Nisva podaljšala v Dolly ampak v treh spustih prišla na melišče ( lahko bi bil kakšen več ali manj odvisno od dolžine vrvi in katero drevo si izbereš ).

Pohvala organizatorjem za postrežbo ( posebno roštilj nas je navdušil ), predavanje pa smo na žalost zamudili. Družba prijetna in zgovorna, končni vtis pa kar kliče po ponovni udeležbi. Edina težava, da ni bilo večje udeležbe je mogoče oddaljenost, a za užitke je treba tudi malček potrpeti.

V soboto sva z Mihom krenila v Bavarsko. Strinjal bi se z Miheličem, da postreže z dobrimi stojišči in veliko naklonino, kar pa ponekod ne velja za izvrstno skalo. Čas naju je za prvič malo prehitel ( naslednjič bo zagotovo šlo hitreje ), ker sva se na vstopu in izstopu malo iskala, zato sva z Nemškega turnca krenila po Zlatorogovih policah v Slovensko in po njej navzdol. Mogoče je k tej odločitvi prispevala tudi moja želja, da v Steni splezam še kaj slovenskega in ne samo nemške smeri. Smeri sva sledila vseskozi kot veleva opis razen zadnjih dveh rastežajev, kjer naju je lepa polica prehitro zmamila v levo, a sva se po kaminu navzgor vrnila na pravo. Od tu naprej nama je bilo vse jasno.

Kaj je po končani turi lepšega kot slišati natakarico, ki vpraša: “sta kej žejna fanta?” in prinese nekaj za hlajenje razbolelih prstov 🙂