AO Jesenice

Z Lojzom in Majo smo se odločili, da pogledamo Vipavo. Na primorski strani se je začelo kazati sonce in vedeli smo, da bodo kratki rokavi dovolj. Plan je bil splezati lažjo smer. Ker nobene v doglednem času nismo našli, smo udarli kar po Ciklamnu – 5b. Prvi je bil Lojz, za njim moja malenkost in za mano Maja. Prvi cug je bil kratek in primeren za ogrevanje. Nato je za moje znanje in izkušnje sledil izpostavljen in zelo zahtevni del, ki se je zaključeval v zahtevno desno prečko. Ker smeri nisem poznal, sem upal, da nam bo preostalih 60 metrov prizanešenih. Tretji cug je bil med bolj zanimivimi. Skoraj vseh preostalih 60 metrov je bila smer navpična, zahtevna in izpostavljena. Oprimkov malo, en poteg sem moral izvest na prstu ene roke, pri nekem drugem pa sem moral nogo postavit nad pas in se potegnit. Ves čas sem gledal na okrog, da se ne bi zaplezal.

Na splošno se mi je zdela skala precej kompaktna, na grebenu pa si moral pazit kaj si prijel. Vsi trije smo bili nad izpeljano plezarijo zelo navdušeni.

Dusan B.

p.s.: začetek: 45st,49min,53.60 sek N / 13st,58min,30.03sek E, 391m n.v.

Join the Forum discussion on this post

Letošnje poletje, klavrno z vremenom, je naju z Majo pognalo v lov za soncem. V Googlu sva si ogledovala napovedi od Aoste pa vse do Dachsteina in se odločila, da zna bit par dni lepih v okolici Innsbrucka. Višje v hribe se nisva namenila predvsem, ker je bilo preteklo vreme tudi v naših hribih že zelo zimsko.

Odločitev za Martinswand med Zirlom in Innsbruckom je bila taprava. Svetla, sončna stena, s smermi od 5 navzgor, po avstrijsko zgledno navrtane (do 12 svedrovcev na cug), da človeku, ki ni več pri dvajsetih, prijeten, varen občutek. Zato se tudi ni za čuditi, da tam plezajo še pri 78-ih – kot najin znanec, ki nama je priporočil precej novo smer Scweizerkaese (5/4) in smo jo skupaj spedenal. Da je nova, se je videlo v prvih dveh cugih, ki so še potrebovali kak ajmar ali dva deževnice. Višje gori, pa je skala res postala podobna ementalcu – polna odličnih prijemov.

Taisti sivolasi mož nama je padel v oči že prejšnji dan, ko je plezal v sosednji Maxl’s Gamsrevier (7-), midva pa v smeri Bronhitis (5+/5) – smeri, ki je vseskozi lepo plezljiva in je 5-/5 tudi realna, je pa v najtežjem delu vsaj za pol ocene težja. Tako je bilo tam za naju pač A-0. Ja, dostopa do pod stene je za 10 min hoje sestop je pa po lepih policah desno iz stene in po stezi dol.

Zvečer sva si šla ogledat Innsbruck in kakšna sreča, našla sva prav prijeten Iriš pub, z odličnim pivom Strongbow. A lov za soncem naju je potisnil naprej – še bolj v osrčje Tirolske in sicer do kraja Nassreith pri Imstu. Tam imajo odlično urejeno plezališče z velikim parkplacem, straniščem, toplo vodo in nešteto frikovskih smeri. Midva sva poiskala eno daljšo, kjer je bilo plezanje vrhunski užitek (Herbstsonne, V-, 110 m). Sestop po ferati, preko visečega mostu in po šodru dol, lahko pa tudi abzajl po smeri.

Še isti dan sva pognala kombi skozi Oetztall, preko Timmelsjocha do višine Kredarice (2509m) in v Dolomite, ki pa so bili poscani. Še s kakšno smerjo v Selli tako ni bilo nič, zapeljala sva se le še naprej proti SLO.