V soboto sva z Mihom krenila v Bavarsko. Strinjal bi se z Miheličem, da postreže z dobrimi stojišči in veliko naklonino, kar pa ponekod ne velja za izvrstno skalo. Čas naju je za prvič malo prehitel ( naslednjič bo zagotovo šlo hitreje ), ker sva se na vstopu in izstopu malo iskala, zato sva z Nemškega turnca krenila po Zlatorogovih policah v Slovensko in po njej navzdol. Mogoče je k tej odločitvi prispevala tudi moja želja, da v Steni splezam še kaj slovenskega in ne samo nemške smeri. Smeri sva sledila vseskozi kot veleva opis razen zadnjih dveh rastežajev, kjer naju je lepa polica prehitro zmamila v levo, a sva se po kaminu navzgor vrnila na pravo. Od tu naprej nama je bilo vse jasno.
Kaj je po končani turi lepšega kot slišati natakarico, ki vpraša: “sta kej žejna fanta?” in prinese nekaj za hlajenje razbolelih prstov 🙂
