AO Jesenice

v nedeljo 15.januarja je bilo v Ratečah globokih -19 stopinj, kar smo nekako zignorirali in nadaljevali vožnjo proti Rabeljskemu jezeru, kje je termometer kazal znosnih -16. Ura je bila zgodnja, zato smo okupirali prazno parkirišče in se odpravili v zatrep k slapovom. Na mestu, kjer bi delali, nam je prizor pobesil brade, saj je pošteno teklo – kaj, lilo in tudi neka bogatija z ledom ni bila videt. Nekaj časa smo se gledali, hodili naokoli, preizkušali sumljivo zamrznjen bajer pa tudi razmišljali, če bi šli drugam. No zmagala je več kot ne ležernost in prepričanje, da nekam bomo pa že štokali in vrtali. Kmalu se je pokazalo, da se gorenjci ne damo kar tako odgnat in med vsemi potočki se je dalo splezat tudi kakšno suho linijo. Pa nismo samo plezali, potrebno je bilo prikazati in ponoviti vso znanost varovanja in plezanja v ledu, za kar smo poskrbeli Božo, Katarina in Raf.

Za nameček nas je sredi dneva ogrevalo sonce in zvečer je marsikdo doma žarel od vsega prijetnega.

Poznalo se je, da je bila zadnjih par let z ledom bolj suša, zato je število udeležencev (letošnjih in prejšnjih let tečajnikov, pa tudi starejših mačkov) preseglo 20. Veselilo me je tudi, da so bili vsi pripravljeni delat in se čimveč naučit – znanje je prvi pogoj za doživljanje prijetnih trenutkov v hribih.

V četrtek sva se z Romanom odpravila plezat bližnji in precej obljudeni slap v Soteski Vis-a-vis. Na najino srečo (in nesrečo treh navez za nama) sva bila pod slapom (že) nekaj pred dvanajsto.

Potegnila sva štiri raztežaje (tretjega skoraj kopnega), sestopila pa po strmem gozdu na desni – gledano od spodaj.

Danes sva šla z Matijem zjutraj v Luciferja.  Narejen je solidno, z manjšimi odseki slabšega leda. Ker na sestopu ni snega, je ta kar nevaren.

Po Maretovi zaslugi že veste kje je polovica odseka razbijala led v soboto, in po Petrovi kje smo se namakali v nedeljo…    …vendar ne v celoti.

“Rana ura zlata ura” pravijo, in tako smo bili ob sedmih že v Vratih. Napotili smo se proti Desnemu, ki je iz spodnjega parkirišča skorajda viden. Slap je lepo plezljiv, vode pa očitno dovolj da marsikje teče tudi nad ledom ne samo spodaj. Ustavilo se nam je pri velikem balvanu, in ker je struga/grapa/soteska naprej izgledala malo manj vodnata smo za vogalom pustili dobro vdelanega jeseničana in pobegnili v gozd po katerem smo sestopili nazaj na začetek.

Zaradi družinskih praznovanj sva nato s Katarino ostala sama, in ker je bila ura ravno pravšnja za pozen zajtrk nama prav nič ni bilo do odhoda domov. Namenila sva se pogledati še tako imenovani Mali slap. V vodničku piše da jo “od zimske sobe nedaleč od Aljaževega doma mahnemo levo čez strugo in že smo pri njem”. No ker sva bila midva že na oni strani struge sva jo mahnila kar po gozdu vzporedno s strugo in si ogledovala grape. V prvi mimo katere sva prišla se je videlo nekaj ledu vendar nama ni izgledala preveč okusno zato sva šla naprej, v drugi pa je bil prizor že od daleč lepši. Pred vstopom v grapo je bilo ravno toliko skoka, da nisva videla vanjo vendar sva se vseeno opremila in se zvedavo zagnala čez, da bi videla kakšne skrivnosti so notri. Odprla se je cela dolinica – dvajset metrov pred nama manjša zavesa nekoliko skopa z ledom, na levi strani pa dva trideset-metrska ledena trakova, ki sta vodila ven iz grape v gozd. Odločila sva se za drugega, ki naju je pripeljal na pobočje po katerem sva prečila proti notranosti grape in zoped prišla vanjo nad zaveso.

Od tam se je ledeni trak nadaljeval po strugi še dva raztežaja z vmesnim petmetrskim sprehodom po suhem (tudi led sam ni bil pretirano strm tako da sva občasno kolebala med hojo in plezanjem). Nato se je ledeni jezik zaključil dobre pol raztežaja po strugi naprej pa se je odprl nižji kotliček, iz katerega sva izstopila desno navzgor še za en raztežaj daleč. Grapa se iz kotliča sicer nadaljuje rahlo proti levi vendar ledu v njej ni bilo več. Sestopila sva levo ob grapi (gledano navzdol) skozi gozd, ki ni pretirano strm.

Če bi bilo nekoliko več vode verjamem da bi grapa lahko postregla z vsaj štirimi raztežaji precej lahkega plezanja (in verjetno dvema ali več nekoliko težjega nad kotličem). Tudi sestop je možen kar ob ledenem jeziku saj je grapa višje zelo široka. Da smo na pravem vstopu pa z lahkoto prepoznamo po betonskem jašku katerega namen je verjetno zbiranje vode za zajetje približno 100 metrov nižje proti Aljaževem domu.