V nedeljo, ko se je večina jeseniških ljubiteljev vertikale plezalsko udejstvovala v Paklenici sva se z Matevžem odpravila pogledat kako je prezimila naša nova “hiška”. Ne pretirano dobri napovedi navkljub sva hojo začela v skoraj jasnem vremenu in, da tura nebi bila preveč monotona sva jo mahnila čez Brinje.
Omembe vreden sneg se je začel na okrog 2000 metrih. Na izpostavljenih delih je bilo spihano in stajano do tal v mnogih zahrbtnih kotanjah pa se človek pogrezne do pasu. Novega snega, od zadnje noči, je bilo okrog pet centimetrov.
Pretirano uhojena pot čez Brinje ni, saj se nad Brinovo glavo na travišču pot za nekaj sto metrov kar izgubi. So pa na ključnih mestih solidno vidni možici.
Seveda se obisku Šplevte nisva izognila (tako da sva se pofočkala vsaj na enem vrhu) nato pa sva se šla pogret v Bivak (brezveterje in 4° C). Ta je celo zimo, na našo srečo, preždel na istem kraju in je v dobrem stanju. Zmotila naju je le strgana vrečka, s katero je nek “dobri mož” zamašil prezračevanje, nato pa nanjo “pozabil”. Po krajšem pahanju dek, pometanju in pospravljanju sva jo nato mahnila nazaj v dolino, dež pa je počakal ravno še toliko da sva se usedla v avto.
