Bivak 2

V soboto, 22.8. smo se s polnimi nahrbtniki Katarina, Anže in jaz odpravili proti Bivaku 2. Pot nas je vodila čez Brinje in za Šplevto. Ljudi je bilo več kot običajno, in ne predstavljam si kako je izgledalo parkirišče v Vratih.

Notranjost bivaka smo pospravill in ponovno naoljili mizo in klop, odnesli smo smeti, zasilikonali smo okno in popravili nekaj metrov šivov na strehi. Zbrusili in pobarvali smo tudi ogrodje, kjer se ga je dotaknila rja.

Čaven – Smer malega Miha

Ker je bilo v nedeljo za večino severozahodne slovenije napovedano precej neplezalsko vreme, vzhodna pa zaenkrat še ne premore nam zadovoljivih alpinističnih ciljev, smo se odpeljali proti morju. Severozahodno od Ajdovščine se vzpenja pobočje Čavna in tam je bil naš cilj. Dostopili smo po srednječavenski poti pod Smer malega Miha. Vreme nam je nudilo odlično podporo, saj verjamem, da bi nas ob popolni jasnini žgalo. Smer je lepa z dobro skalo in ni navrtana. Klinov je na težjih mestih načeloma dovolj, drugje pa prav pridejo metulji in zatiči različnih velikosti, kakšen klin pa je lahko za rezervo.

Sestopili smo najprej navkreber do Koče Antona Bavčerja na Čavnu, nato pa nazaj do srednječavenske poti in po njej do avta.

Avio pub v Postojni je očitno večino časa nabito poln. Mi smo imeli srečo in smo veselo mlatili pice, ko je na Nanosu že lilo kot iz škafa.

Plezali smo Nik in Grega iz GRS Radovljica, Katarina in Rok.

Ogledalo Sneguljčice

Preteklo soboto temperature niso obetale nič kaj dobrega za ledena kraljestva Julijcev in Kamniško Savijskih alp, je pa do naju dospela vest, da je v Sappadi hladneje in tudi zmrznjeno. In sva šla. Plezati sva začela okrog enajste. Pred nama so bile štiri naveze, vendar dovolj visoko, da sva imela dva raztežaja prostora. No, po treh raztežajih sva najpočasnejši navezi že ujela, prav tam pa sva tudi obrnila saj sva imela nevarnega obstreljevanja s talarji vrh glave.

Bolj izlet kot pa tura, pa vseeno. Bilo je lepo.

Delovna akcija na bivaku 2

V nedeljo se nas je deset odpravilo do bivaka 2.

Dostopili smo čez Brinje. Nad gozdno mejo so nas spremljali precej močni sunki vetra, ki so nam nekoliko ponagajali tudi med samim delom.

Zasilikonali smo reže med oplatami, zamenjali akumulator v polnilni postaji in malo pospravili. Barvali nismo, ker je bilo premrzlo in premokro.

Sestopili smo po melišču, ki po novem na nekaterih delih bolj spominja na hudourniško grapo; precej materiala je namreč končalo v strugi kakšnih 200 m nižje.

 

Sekločeva

S Katarino sva se v soboto odpravila v Krmo, v Debelo Peč, v Sekločevo. Zgodnjemu vstajanju navkljub v steni nisva bila sama, bila pa sva prva. Že sam dostop ponudi par izpostavljenih odstavkov in nikomur nebi zameril prošnje po varovanju. Sama smer je ravno prav pokonci, vendar je klinov veliko, skala pa večinoma dobra. Za izstop iz Jesih-Potočnikove sva izbrala težjo varianto, na vrhu pa žal ugotovila, da tudi pokljuške gore niso več imune na brezpilotne letalnike.