AO Jesenice

Ker imam jaz še nekaj lanskega dopusta, Matevž pa je tudi frej, sva se za ponedeljek zmenila da greva nekaj splezat. Nisva imela nobene pametne ideje, zato naju je iz zagate rešil Tadej Krišelj, ki je predlagal južno steno Dolkove špice.

Tako smo štartali že zgodaj iz vrat in po dobrih dveh urah stali pod smerjo Svileni strah (VII-/VI-, 300m). Smer se začne zelo obetavno z strmimi zajedami in kamini, ki nas v štirih raztežajih pripeljejo do uravnave v grebenu. Tam smo se za krajši čas razvezali in odplezali še do zadnjega raztežaja čez strmo glavo. Tam nam prehod, ki sta ga izbrala Anja in Peter ni bil nabolj všeč, zato smo na konec strmega dela stene izplezali po poči bolj levo, cca. VI.

Do vrha nas je ločilo še nekaj grebena, kjer je nadebudni pripravnik za vodnika še povadil vodenje na kratki vrvi in naju z Matevžem kot gosta varno dostavil na vrh.

Sestopali smo na rdečo škrbino in proti jugu. Za sestop je obvezna zimska oprema.

Smer priporočam vsem, ki bi si zaželeli kratke smeri z dobro skalo in dolgim dostopom.

Kljub nekaj pomislekom zaradi nedavnega snega v gorah in napovedanim nizkim temperaturam se v nedeljo, 25. 5. 2025, Jana, Mark in Klemen odločimo poskusiti v stenah Nad Šitom glave. Na kavici v Kranjski Gori počakamo še Grega, ki prihaja iz nočne izmene.

Že ob dostopu je bilo jasno, da vročine ravno ne bo, zato plezanje pričnemo kar v puhovkah. Pod steno se razporedimo v dve navezi z vodenjem izkušenih dveh in sledenjem tečajnikov. Očitno je, da v smeri letos še ni bilo veliko plezalcev, saj je po poti veliko naloženega kamenja. Na vrhu zadnjega raztežaja je bilo še nekaj snežnih zaplatic, ki pa niso motile plezanja.

Sestopili smo skozi ruševje pod vrhom Nad Šitom glave. Na gruščnatem sestopnem pobočju nas je pričakala prava zima s svežim snegom, ki pa bo odlezel v nekaj dneh.

V Kranjski Gori ustavimo v Zlati kaplci, kjer namesto kave prideta na vrsto pivo in radler. Jani ob pijači postrežejo še s prstanom, ki ga je zjutraj pozabila na mizi.

Tako je minil lep dan v prijetni družbi z lepimi novimi izkušnjami obeh tečajnikov.

Plezali: Jana, Mark, Grega in Klemen, preplezana smer: Juševa smer v NŠG (Dolžina: 180 m, ocena: V/IV).

Prejšnji vikend se nas je 15 pogumnežev odpravilo na tabor v Grazer Bergland. Tisti najbolj zagreti smo že v petek zjutraj spakirali robo, pograbili plezalke in pičili proti Avstriji, kjer smo si v kampu Lanzmaierhof hitro zasedli najboljšo lokacijo – skoraj da z razgledom na sosedove čevape.

Ker dan še ni rekel zadnje, smo zavihali rokave in splezali še nekaj smeri. Nekaterim je plezanje popestrila kakšna kaplja dežja, druge je obiskala tudi sonda. A nič takega, kar bi načelo dobro voljo in ekipni duh.

Zvečer smo se zbrali v polni zasedbi, vsak s svojim kamping stolčkom in z željo po čim boljšem pogledu na DJ-ja Mareta ter na neustavljivi duet Nastja–Petra. Ob njunih ritmih in rahlem miganju v spalnih vrečah smo brez večjih žrtev preživeli večerni mraz.

Sobota se je začela s počasnim izkobacanjem iz spalnih vreč in drugih improviziranih pokrival. Ob obvezni jutranji kavi smo si izmenjali trike za preživetje hladne noči. Sonce nas je sicer malo pobožalo, a veter je še vedno vztrajal, zato so jopice in vetrovke postale glavni zaveznik v stenah.

Popoldne smo se vrnili v kamp. Večer je tokrat minil opazno tišje, saj so nas sosedje Ogri zaradi naših glasbenih preferenc iz prejšnjega večera očitno zapustili. Mi pa nič zato – več prostora za nas in naše glasbene želje! Večer je minil v sproščenem klepetu, strateškem degustiranju napitkov in sestavljanju načrtov za nedeljo.

No, nedelja… Cilji so bili visoki, motivacija tudi, a izvedba … recimo, da bolj za ‘spodbudno analizo’. Ah, kdo pa pravi, da mora biti vsak dan ‘prvenstveno’ uspešen? Važno, da smo se imeli fajn.

Plezali smo: Mare, Monika, Teja, Mark, Sandra, Metod, Miha N., Nastja, Petra, Aljoša, Miha Š., Klemen, Jana, Luka in moja malenkost.

 (Nekatere) preplezane smeri vikenda: Schlangengrube (5, 350m), Henkelgalerie (5+, 230m), Strauchdieb (5, 260m), Serengeti (6, 255m), Waschrumpel (6-, 235m), Winnetouweg  (5-, 290m), Chefpartie (7+, 215m), Elfengarten (5-, 340m), Rudlweg (4+, 155m, poskus), Feuervogel (6+, 255m, poskus), Gemüsesalat (poskus).

Medtem, ko so si nekateri člani odseka že dodobra pretegnili prste v kompaktnih in slikovitih stenah, ki se bočijo nad dolino Valle del Sarca ter se počasi že ozirali proti domu, smo se nekateri v to plezalno Meko šele odpravljali. Še pred sončnim vzhodom in prvomajsko budnico sva s Saro drvela po italijanski avtocesti. Pot je potekala hitro in gladko, prsti so naju že srbeli, smer za prvi dan je bila izbrana, a tik pred ciljem sva obtičala v prometnem zamašku. Debelo uro cijazenja skozi dvokilometrski predor in stoječa kolona proti Gardskem jezeru, naju je prisilila do obvoza preko Trenta. Zaradi dolgotrajne vožnje in nadpovprečni prvomajski temperaturi sva se prvi dan odpovedala plezanju večraztežajk in dan zaključila v senčnem plezališču Comano. Po nastanitvi v prijetnem apartmaju tik pod mogočno steno Monte Brenta sva skovala plan za prihodnje tri dni. Le ta je vključeval zgodnje vstajanje, opoldansko siesto s kosilom in spanjem in popoldansko plezanje do sončnega zahoda.

Na ta način sva se izognila praznični gneči v stenah in sončni pripeki ter iz enega dneva naredila dva, V petek sva tako že ob desetih zaključila s smerjo Via degli Amici (5b, 200m), popoldne pa zaradi padajočega kamenja bila primorana obračati v smeri Spinelo (6a, 220m) v Parete Zebrata. Večje število plezalcev in grušč na policah sta že dopoldan botrovali hujši nesreči avstrijske plezalke in je moral posredovati helikopter. V soboto sta se nama pri najini taktiki pridružili še Teja in Pija, ki sta bivali v bližnjem kampu. Zjutraj smo plezali Via Cercando la trincea (6-/6, 215m) v Parete Pezol, popoldne pa Caino e Abele (6a+, 175m) v Cimi Capi. Zadnji dan sva zaključila v Nuova via Argo (5c, 160m) v Parete san Paolo in se ob prvih kapljah odpravila preko Avstrije domov. Dež sva potegnila za sabo zato, da na vrtu ne bo treba zalivati solate.

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.