V soboto smo za prvo letošnje pikanje pri prijetnih -15°C Katarina, Rok in jaz izbrali Prednjo glavo. Ko pridemo tja, vidimo, da so na vstopu že pripravljeni Jao, Čaro in Andraž. Kasneje prideta še Lidija in Božo, zato smo Jeseničani zagotovo prevladovali v Krnici ta dan. V prvem grabnu manjka še precej vstopne sveče, v drugem grabnu pa je za 5 rastežajev lepe plezarije. Prvi in tretji rastežaj z nasmehom, ostalo bolj položno. Mi smo se dva rastežaja pred koncem skozi rušje prebili na desno stran. Ko grabna prideta skupaj, se pa začnejo preveč kopne razmere, da bi se splačalo borbat dalje. Spustili smo se vsi skupaj po prvem, da nismo delali preveč gužve in kanonijade še plezajočim, pa še jaz sem malo pogledoval za izgubljenim varovalom (že drugi letos). Za zaključek smo na Dovjem pojedli vsak eno presto in naredili plan za naslednji dan.
Ker se plani hitro menjajo, sta v nedeljo Katarina in Rok šla s Perotom v Vrata (čakamo poročilo!), jaz pa z Daretom, Majo in Rafom v Sotesko. Preverit smo hoteli, če tam res ni nič narejenega, kot smo bili dezinformirani. Zvabil nas je Vis-a-vis, ki se naredi bolj poredko in je bilo priliko treba izkoristit. No, ni čisto dokončan, a za 4 rastežaje je bilo. V vstopnem rastežaju na levi kaplja in curlja, prečka v sredini ima še premalo ledu za vijačenje, desno je pa OK (če odmisliš brezplačen tuš). Pod vrhom je treba prečiti v levo, zborbati na vrh in se odločiti katero drevo je primernejše za varovališče. Smer ni ravno kot v Kresalovih Zimskih vzponih, pa oceni 3+ bi dodal še kakšen plusek. Sledi nekaj kopnega, pa položnega ledu, za konec pa še en rastežaj s soncem obsijanega ledu, ki ga višje v grapi kmalu zmanjka. Sestop po strmih travah je malo siten. V sosednjem grabnu po kateremu sestopaš, pa je voda odnesla kar precej materiala, tako da je postal kot “lomilec gležnjev”. Fajn je bilo, ne glede na to, da smo se izneverili tradiciji, ker nismo naredili nobene poglobljene analize. A bomo nadoknadili, še bodo lepi dnevi.
