Paklenica april 2017

Bolje pozno, kot nikoli! Čisto nič drugega mi ni padlo na pamet, s čimer bi opravičil nekoliko pozno poročilo. Iz čistega obupa, sem se zatekel k pregovoru.

Velikonočni prazniki so po tradiciji namenjeni družini in prijateljem, a tajming je bil pač tak, da smo tisto družini, “enumalčk” potisnili tako, “hkraj”, a tradicijo vseeno zadovoljili, s prijatelji. V tej naši atomski dobi, se lahko že vsak, sredi dnevne sobe, igra napovedovalca vremena in ker je z zahodne smeri prinašalo vlažne mase iznad Atlantika, ki bi se dodatno krepile preko Jadrana, si nekako nismo bili več enotni, a “ureme bo, a ne?”. Že pokojni Trontelj je rekel, tja do tri dni naprej znamo napovedati, tako napol. Mislim, da je tudi ta neodločenost botrovala manjšemu osipu, plezanja željnih.

Kot sem videl, se prihaja v Paklo kapljajoče, nekateri prej, drugi kasneje. Odhaja prav tako…po kapljicah. Tečajniška reprezentanca si je za odhod izbrala petek. Pot je bila dolga, a začuda nič utrujajoča, saj smo si zastoje povzročali sami z ogledom lokalnih znamenitosti (kuga nej druzga napišem !?). Zato smo mimo krajevne table, z napisom Starigrad, privižali v poznih popoldanskih urah. Po prihodu, so vsaj meni, kazalci na digitalni uri prestavili v višjo prestavo. Ti z njim, gun z gunim, kdo kaj, zakaj? Ok, vse štima, zmenjeno. Digitalkazalci, so bili zjutraj še vedno na steroidni dieti, še preden sem si, vsaj za silo ovlažil suha usta, smo se že peljal v kanjon. Brojutro Laki, dobrodošel v svetu več rastežajnih smeri, o fino, še nove(rahlo) premajhne plezalke si vzel (svakatičast, zelo pametno). A k sreči adrenalin naredi svoje, boli ko 100 mater, a se da preživeti, mora se. Kar tri naveze smo se zapodile v Kanjonsko, dolga in lepa. Imel sem  to srečo, da sem le od spodaj videl, kako zgleda, ko se iz ocene 4a, nameniš v 6b+. Ko se je ugotovilo, da sva se pač malo zaplezala, je tudi v živo( s česar se človek največ nauči), moral slediti abzajl. Nič takšnega, bi se reklo. Sem napol poetska duša in dogajanje okoli sebe dojemam na tak način. Z druge strani kanjona sem zaslišal vriskanje, pomislil krasno, kaj še hočeš lepšega, “tis se usral”, tam čez pa uživajo. No, po res glasnih krikih “zategn” z naše strani in po videnem nekontroliranem spuščanju plezalca, tisto ni bilo vriskanje iz veselja. Verjetno moj soplezalec niti ni opazil mojih velikih oči, a na tem mestu naj mu gre en velik HVALA, za mirnost, ki mi je zelo olajšala napredovanje. Zborbal smo jo, do konca rutinirano, kolikor so mi dovoljevala razboleta stopalca. Presenetili so me sestopi iz smeri, priznam, da nisem pričakoval tako podrtih stezic in priznam, da jih tudi v bodoče ne bom preveč vesel. Za dušco, sem z mislimi pri piru, dehidriran(hvala našim, za par šlukov vode), dobil še eno kratko in sladko. A sem bil iskreno vesel, da smo se na vrhu smeri, srečali z vriskajočo kaskadersko dvojico, z druge strani kanjona. Kaj češ lepšega, tako najbolj veš, da je vse OK.

Po sončnem zahodu, se je dodobra zalilo Abrahama (se spodobi, pri teh letih). Z neba je zalilo tudi nas in “krumpire” od šefice apartmajev, ki zalivanja z naše strani ni bila najbolj vesela.

V nedeljo se je, tudi zaradi dežja vse dogajanje začelo kasneje, z nekaterimi smo se poslovili, spet drugi, so se že raztegovali v skali. Mi pa smo pokombinirali, kar je ostalo. To ni mišljeno slabšalno, tačajniki smo se morali držati pravil (kolkrtok). Dve navezi v eni najbolj priljubljenih smeri, Nosorogu. Vreme, kot naročeno, skratka lepotička, kjer so le ušesa preprečevala, da se ne nasmejem vse naokrog. Ob povratku, pri  suvenir-šopu, kjer imajo hladno pijačo, le pljunek stran, levo od vhoda, se nam je porodila zamisel, bolj izziv pajku, če si upa kot krokar v zmrznjen drek, zagnati v težko frikarijo? Je zmogel in to gladko, lahko potrdim, ker sem sam 2x odnehal na cca. 3,5m višine, smer jih ponuja dobrih dvajset. Zvečer smeh, druženje in olajšanje, ko se tudi zadnje naveze, že v trdi temi narišejo na verandi.

Ponedeljek, zadnji dan za mlečnozobe in večino ostalih, se je začel, kot se spodobi po treh dneh druženja, s kratkim sestankom, cak-pak in že smo se peljali proti vstopom v smeri. Hladen vetrič, lepi razgledi, ki sem jih bil deležen zaradi izbire mojih soplezalcev. Demonstriranje, da je voki-toki ena izjemno priročna zadeva…Veliko sem se naučil, mnogo znanja še čaka.

Povratek na Jesenice je bil hiter, kaj hiter, od takrat naprej na Volve, kot dolgočasna družinska vozila, gledam drugače. Še danes slišim, kako zažvižga turbina.

PS: Največjo mero profesionalnosti je pokazal Sebc, ker si je edini vzel dva dni in pol, da je študiral smeri!

Namerno nisem operiral s preveč imeni (saj nekateri se boste prepoznali), težko je vkomponirati vsa, sem pa neizmerno hvaležen, da sem bil del aprilske, 2017 Paklenice!

 

 

Naša hiška še stoji

V nedeljo, ko se je večina jeseniških ljubiteljev vertikale plezalsko udejstvovala v Paklenici sva se z Matevžem odpravila pogledat kako je prezimila naša nova “hiška”. Ne pretirano dobri napovedi navkljub sva hojo začela v skoraj jasnem vremenu in, da tura nebi bila preveč monotona sva jo mahnila čez Brinje.
Omembe vreden sneg se je začel na okrog 2000 metrih. Na izpostavljenih delih je bilo spihano in stajano do tal v mnogih zahrbtnih kotanjah pa se človek pogrezne do pasu. Novega snega, od zadnje noči, je bilo okrog pet centimetrov.
Pretirano uhojena pot čez Brinje ni, saj se nad Brinovo glavo na travišču pot za nekaj sto metrov kar izgubi. So pa na ključnih mestih solidno vidni možici.
Seveda se obisku Šplevte nisva izognila (tako da sva se pofočkala vsaj na enem vrhu) nato pa sva se šla pogret v Bivak (brezveterje in 4° C). Ta je celo zimo, na našo srečo, preždel na istem kraju in je v dobrem stanju. Zmotila naju je le strgana vrečka, s katero je nek “dobri mož” zamašil prezračevanje, nato pa nanjo “pozabil”. Po krajšem pahanju dek, pometanju in pospravljanju sva jo nato mahnila nazaj v dolino, dež pa je počakal ravno še toliko da sva se usedla v avto.

Bekštanj-Finkenstein am Faaker see

V naslovu bi moralo pisati Glinščica-tečaj 2017, a je očitno predvečer dneva norcev poskrbel, da se naslov bere malenkost trše.

Manjko pedagoškega kadra, nas je pognal  zgolj preko Karavank v zgledno urejeno plezališče nedaleč od vasi, kjer smo na ogled postavili, izplen dolgih zimskih večerov, ki smo jih preživeli ob guljenju okrogle mize. Ja, teoretični del izpita je bolj ali manj uspešno za nami, manj zato, ker si nekateri(dva natančno) radi popestrimo praktični del, kjer bo dodatno padalo pa nama.

Pričakalo nas je idilično vreme v idiličnem gozdu, pod idil…, pod stenami, kjer smo kot tečajniki, tudi uradno otvorili našo “skalno” sezono. Vse je potekalo sproščeno, ob vseh osnovah, je bil poudarek na gibanju naveze in spustu ob vrvi. Vmes pa se je seveda plezalo in “kradlo znanje” od izkušenejših. Na koncu sta se Matic in Mare zapodila še v bližnji balvan, ostali smo raje analizirali od daleč, ob hladnem. Zaradi omenjene sproščenosti je dopoldne, ki se je zavleklo v zgodnje popoldne minilo kot bi mignil.

Predavali so: Raf, Darko, Matic, Neli, Dejana. Srkali znanje smo: Petra, Katra, Tomaž, Sebastjan, Marko in Laki. Navijala in spodbujala je:Pika

Kuštrasta

V soboto sva šla s čarovnikom Kuštrasto v Rušici.

Od bivaka naprej je sneg in ponekod se precej vdira, prejšnjih stopinj pa ni bilo vidnih. Temperature prekrasne, stena suha do zadnjega raztežaja. Zgoraj nad steno je še precej snega in v zadnjem raztežaju naju je povsem napralo. Ostale smeri so od spodaj izgledale suhe.

Muca copatarica v Klemenči peči in lojtranje v Blažčevi skali

Prejšnji teden sva se z Lidijo dva dni pretegovala v steni  Klemenče peči. Med drugim sva preplezala  Muco copatarico, 6a, dobrih 200m. Avtor smeri je Samo Supin in v njegovem stilu je tudi navrtana. Stara – mlada je cca 4 mesece. Prvi in zadnji raztežaj potekata, po za ta del Klemenče peči,  čudoviti skali. Vmes so luske, luske in zopet luske. Na dan norcev sva zavila v Blažčevo skalo in splezala Zajedo. Tokrat se v detajlu nisva vlačila po kompletih, naredila sva si lepe štengice in pilila tehniko.