V.Zelnarica, Zadnji Vogel, Slatna

Zjutraj sva bila z Gorazdom v dilemi, ali greva na kako preverjeno lokacijo, kot na primer Križ ali Stenar, ali morda v kake nama neznane konce. Na koncu sva se odpeljala v Bohinj, deloma po sledeh Igorja in Andreja, ki sta bila v teh koncih v sredo. Štartala na planini Blato, malo pod planino Pri Jezeru na smuči in nato do Dednega polja, od tam pa Za Kopico. Spodaj deloma že kar obsežne kopnine, so nama prebudile idejo, da bi spust potekal drugje. Na Vratih (2192m) sva se najprej usmerila na V.Zelnarico (2320m), nato pa sva se povzpela na nasprotni strani na Zadnji Vogel (2327m). Tam sva srečala domačina, ki nama je pokazal zelo lep prehod proti planini V Lazu preko dolinice V Razoru. Od tam naju je markanten žleb zvabil še na Slatno (2077m). Turo sva zopet zaključila na planini Blato. Kljub zelo skromni in hitro pojemajoči snežni odeji, je bila smučarija vrhunska.

Vogel – Komna – Sedmera – Bohinj

Zbrali smo se, navlečeni od vsepovsod, entuzijasti, ki jim je potikanje po hribih in dobra družba užitek. Zaslužna za dogodek sta Matija in Miha, pa PD Jesenice, ostalo je bilo v rokah udeležencev, vremena in stanja na terenu. Cilj tega vikenda je bil opraviti del Triglavske magistrale in uloviti še nekaj te, s snegom borne zime, za rep. Z liftom smo se potegnili na Orlove glave in se po smučišču spustili na Zadnji Vogel. Pri sirarni se je začelo zares – vzpon na Konjsko sedlo, kjer nas je pričakal siten veter in megla, ki se je valila preko spodje-bohinjskega grebena. Zmerno in ležerno smo opravili preostali del poti do Doma na Komni, kjer je sledil počitek z večerno fešto, plesom in glasbo na ful.

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini – ena po normalki na Sedmera jezera, druga preko Kala in Lopučnice do Sedmerih, skupaj pa nato preko Štapc in zgornje-bohinjskih planin do kombija, ki je čakal pod planino Blato.

Snega na poti je bilo ves čas dovolj. Kvaliteta snežne odeje pa je bila čisto nekaj drugega. Visoke temperature so naredile svoje in v kvalitetnem gnilcu smo uspeli zarezati primerno globoke smučine. Kakorkoli, nekako smo prismučali nizko dol v Suho se v stilu delamarisovih sardel prepeljali v Staro fužino in po obilni večerji domov.

Hitra statistika je taka: 12 udeležencev (z AO-ja Maja, Aleksandra, Mare, Raf in Miha), cca 35 km in ene 2000 višincev. Pa super je blo.

Dobrač

V nedeljo je bil sonce in toplo. Pohod na Dobrač nama je vzel 2 uri. Kondicijska, za lepe slike delat in za luštn se met. Za spremembo sva tokrat prišla gor pred večerom.

Vorderer/Wöllaner Nock

V soboto sva z Majo šla v hribe. Nardila sva dobrih 1000 višinca in še cca pol ure do sosednjega vrha. Vreme je bilo slabo, na vrhu pa še slabše. Močan veter in slaba vidljivost. Popoldne pa sneg in v dolini dež. Področje je primerno za turno smuko. Ker nimava smučk, sva šla peški.

Super smučarija

Opozorila na ARSO-tu glede nevarnosti snežnih plazov so bila grozeče visoka, zato je bilo treba lep dan izkoristiti na preverjenih terenih. V sredo 8.3. ena hitra na Viševnik, kjer je bila smučarija zelo dobra – ponavadi ni tako, saj obiskovalci načeloma zgornjo flanko obdelamo kot njivo spomladi že v dnevu ali dveh. Tokrat je veter pošteno utrdil snežno odejo in jo naredil dokaj varno… Kolega iz Šamonija sta bila navdušena in naslednji dan smo jo ubrali še na Vršič in na Malo Mojstrovko. Zjutraj malo bolj kislo vreme, se je kasneje spremenilo na bolje in nad Vratci je že hudo grelo. Tudi tu so bile razmere ugodne, kar je okusilo še nekaj ljubiteljev belih strmin. Ob povratku je bilo treba seveda pozdravit Tanjo in Boruta na Erjačevi, pa dober narezek je tudi pasal.

Naj pa vseeno poudarim, da so razmere še daleč od povsem varnih. Treba je pazljivo izbirati pot in se izogibati mestom z veliko napihanega snega – klože. Zato le previdno v naslednjih dneh.