AO Jesenice

Danes sva s Tomažem izkoristila lepo dopoldne in se odpravila na Ljubelj. Splezala sva Šentansko smer v Bornovi steni v Begunjski vrtači. Smer je za stopnjo težja od sosednje Janc – Mali, ki sem jo splezal prejšnji teden. Vstop je direktno v vpadnici grape, po kateri do okna v Bornovem tunelu poteka Smrketa, po 30 metrih plezanja v prvem raztežaju pa Šentanska zavije proti desni. Plezarija je lepa, stojišča so lepo navrtana, tako kot tudi vmesno varovanje. Najlepši del smeri je pokončna poč v tretjem raztežaju V+. Lep pa je tudi drugi raztežaj po platkah proti levi. V zadnjem izstopnem raztežaju sta možni dve varianti: direktno čez pokončne plate, sigurno VI kjer so trije svedrovci ali pa po grabnu do vrha. Jaz sem se odločil za slednjo, Tomaž pa je kot drugi šel direktno čez. Za sestop sta s 60 metersko vrvjo potrebna dva spusta po vrvi do Bornove poti. Prvi štant za spust je na drevesu, drugi pa v grabnu na desni strani.

1 2 ►

Smuči sem za letošnjp zimo – pomlad postavili v kot in se mal končno polotil plezanja. Po nekaj plezanja v plezališčih, sva se z Juretom odločila, da je napočil čas za nekaj daljšega. Jaz sem za začetek predlagal smer Janc – Mali v Bornovi steni nad Ljubeljsko cesto. V smer sva vstopila opoldne in jo v dobrih dveh urcah splezala. Smer je meni ena lepših, v Bornovih stenah. Ponuja plezanje vseh vrst od kaminskega na vstopu, do trav v drugem raztežaju, do lepe plate v tretjem in lepe izstopne zajede v zadnjem cugu. Sestopila sva po stezi na Bornovo pot in se nato odpravila splezat še Kiklopa. Tudi ta smer ponuja lepo plezanje in zanimiv izstop skozič preduh na vrhu.

Včeraj smo kljub kilavemu vremenu zbrali dovolj vremenskega poguma in se odpeljali soncu nasproti (seveda ob rahli asistenci aladina). Z Gorazdom sva počakala, da sta Žiga in Uroš zaključila z nočno, nato pa proti Malti. In nismo bili razočarani. Vremenska luknja je vztrajala ravno do zgodnjega popoldneva, tako da smo lepo izkoristili odlične pogoje za smuko, prve kaplje pa so nas ujele dobesedno šele pri avtu.

Tudi mi2 sva prvomajske praznike izkoristila za plezanje na jugu. Potikala sva se  v stenah nad Omišem, kamor se vedno rada vračava  in v novemu plezališču Vrisje v Gradcu. V omiških stenah se je tradicionalno slišala izključno slovenska -beri štajerska govorica, »normalni turisti« so se pridno martinčkali v dolini in uživali v raznoraznih aktivnostih na reki Cetini. V Crveni stini sva splezala dolgo športno smer »Bon Bon«, 6a, 140 m. Postreže z  lepo ploščo in izpostavljeno prečko. V Babjači sva se podala v alpinistično smer »Stup Babjače«, IV+/III, 200m, ki nima nekih izrazitih razčlemb, premore en nekoliko siten detajl s sumljivo kvaliteto skale. Fanta iz AO Kozjak sta nama priporočila nekakšno mešanico med alpinistično in dolgo športno smerjo »Majstorski smjer« V+/IV, 150m. Opremljena je le delno, dobro je imeti prijatelje, mogoče jebice in kakšen klin. Meni je dišala po VI. stopnji. Nameravala sva plezat  še v Vojanu in Imberju, vendar sva sklenila, da se raje ogneva smerem, ki potekajo direktno nad cesto in  stanovanjskimi hišami. Skala pač nikjer ni 100% kompaktna. Zadnje dni sva se raztegovala in napenjala  v novem  plezališču Vrisje, ki se nahaja nad mestecem Gradac v bližini Ploč. Do njega pridemo v 10 minutah, po urejeni markirani stezi za Vrisje.  Premore nekaj lažjih smeri vse do maksimalne težavnosti 6b. Poleg prijazne skale ponuja krasen razgled na morje in ima  dober potencial za nastajanje novih smeri.