AO Jesenice

…oziroma najino “varianto Peričnika” sva danes z Lidijo pred poslabšanjem vremena ponovno splezala v Lengarjevem Komnu. V smeri je sedaj kakšen klin več in tudi prusiki se najdejo v sončnih urah.

Včeraj smo kljub kilavemu vremenu zbrali dovolj vremenskega poguma in se odpeljali soncu nasproti (seveda ob rahli asistenci aladina). Z Gorazdom sva počakala, da sta Žiga in Uroš zaključila z nočno, nato pa proti Malti. In nismo bili razočarani. Vremenska luknja je vztrajala ravno do zgodnjega popoldneva, tako da smo lepo izkoristili odlične pogoje za smuko, prve kaplje pa so nas ujele dobesedno šele pri avtu.

Tudi mi2 sva prvomajske praznike izkoristila za plezanje na jugu. Potikala sva se  v stenah nad Omišem, kamor se vedno rada vračava  in v novemu plezališču Vrisje v Gradcu. V omiških stenah se je tradicionalno slišala izključno slovenska -beri štajerska govorica, »normalni turisti« so se pridno martinčkali v dolini in uživali v raznoraznih aktivnostih na reki Cetini. V Crveni stini sva splezala dolgo športno smer »Bon Bon«, 6a, 140 m. Postreže z  lepo ploščo in izpostavljeno prečko. V Babjači sva se podala v alpinistično smer »Stup Babjače«, IV+/III, 200m, ki nima nekih izrazitih razčlemb, premore en nekoliko siten detajl s sumljivo kvaliteto skale. Fanta iz AO Kozjak sta nama priporočila nekakšno mešanico med alpinistično in dolgo športno smerjo »Majstorski smjer« V+/IV, 150m. Opremljena je le delno, dobro je imeti prijatelje, mogoče jebice in kakšen klin. Meni je dišala po VI. stopnji. Nameravala sva plezat  še v Vojanu in Imberju, vendar sva sklenila, da se raje ogneva smerem, ki potekajo direktno nad cesto in  stanovanjskimi hišami. Skala pač nikjer ni 100% kompaktna. Zadnje dni sva se raztegovala in napenjala  v novem  plezališču Vrisje, ki se nahaja nad mestecem Gradac v bližini Ploč. Do njega pridemo v 10 minutah, po urejeni markirani stezi za Vrisje.  Premore nekaj lažjih smeri vse do maksimalne težavnosti 6b. Poleg prijazne skale ponuja krasen razgled na morje in ima  dober potencial za nastajanje novih smeri.

 

Bolje pozno, kot nikoli! Čisto nič drugega mi ni padlo na pamet, s čimer bi opravičil nekoliko pozno poročilo. Iz čistega obupa, sem se zatekel k pregovoru.

Velikonočni prazniki so po tradiciji namenjeni družini in prijateljem, a tajming je bil pač tak, da smo tisto družini, “enumalčk” potisnili tako, “hkraj”, a tradicijo vseeno zadovoljili, s prijatelji. V tej naši atomski dobi, se lahko že vsak, sredi dnevne sobe, igra napovedovalca vremena in ker je z zahodne smeri prinašalo vlažne mase iznad Atlantika, ki bi se dodatno krepile preko Jadrana, si nekako nismo bili več enotni, a “ureme bo, a ne?”. Že pokojni Trontelj je rekel, tja do tri dni naprej znamo napovedati, tako napol. Mislim, da je tudi ta neodločenost botrovala manjšemu osipu, plezanja željnih.

Kot sem videl, se prihaja v Paklo kapljajoče, nekateri prej, drugi kasneje. Odhaja prav tako…po kapljicah. Tečajniška reprezentanca si je za odhod izbrala petek. Pot je bila dolga, a začuda nič utrujajoča, saj smo si zastoje povzročali sami z ogledom lokalnih znamenitosti (kuga nej druzga napišem !?). Zato smo mimo krajevne table, z napisom Starigrad, privižali v poznih popoldanskih urah. Po prihodu, so vsaj meni, kazalci na digitalni uri prestavili v višjo prestavo. Ti z njim, gun z gunim, kdo kaj, zakaj? Ok, vse štima, zmenjeno. Digitalkazalci, so bili zjutraj še vedno na steroidni dieti, še preden sem si, vsaj za silo ovlažil suha usta, smo se že peljal v kanjon. Brojutro Laki, dobrodošel v svetu več rastežajnih smeri, o fino, še nove(rahlo) premajhne plezalke si vzel (svakatičast, zelo pametno). A k sreči adrenalin naredi svoje, boli ko 100 mater, a se da preživeti, mora se. Kar tri naveze smo se zapodile v Kanjonsko, dolga in lepa. Imel sem  to srečo, da sem le od spodaj videl, kako zgleda, ko se iz ocene 4a, nameniš v 6b+. Ko se je ugotovilo, da sva se pač malo zaplezala, je tudi v živo( s česar se človek največ nauči), moral slediti abzajl. Nič takšnega, bi se reklo. Sem napol poetska duša in dogajanje okoli sebe dojemam na tak način. Z druge strani kanjona sem zaslišal vriskanje, pomislil krasno, kaj še hočeš lepšega, “tis se usral”, tam čez pa uživajo. No, po res glasnih krikih “zategn” z naše strani in po videnem nekontroliranem spuščanju plezalca, tisto ni bilo vriskanje iz veselja. Verjetno moj soplezalec niti ni opazil mojih velikih oči, a na tem mestu naj mu gre en velik HVALA, za mirnost, ki mi je zelo olajšala napredovanje. Zborbal smo jo, do konca rutinirano, kolikor so mi dovoljevala razboleta stopalca. Presenetili so me sestopi iz smeri, priznam, da nisem pričakoval tako podrtih stezic in priznam, da jih tudi v bodoče ne bom preveč vesel. Za dušco, sem z mislimi pri piru, dehidriran(hvala našim, za par šlukov vode), dobil še eno kratko in sladko. A sem bil iskreno vesel, da smo se na vrhu smeri, srečali z vriskajočo kaskadersko dvojico, z druge strani kanjona. Kaj češ lepšega, tako najbolj veš, da je vse OK.

Po sončnem zahodu, se je dodobra zalilo Abrahama (se spodobi, pri teh letih). Z neba je zalilo tudi nas in “krumpire” od šefice apartmajev, ki zalivanja z naše strani ni bila najbolj vesela.

V nedeljo se je, tudi zaradi dežja vse dogajanje začelo kasneje, z nekaterimi smo se poslovili, spet drugi, so se že raztegovali v skali. Mi pa smo pokombinirali, kar je ostalo. To ni mišljeno slabšalno, tačajniki smo se morali držati pravil (kolkrtok). Dve navezi v eni najbolj priljubljenih smeri, Nosorogu. Vreme, kot naročeno, skratka lepotička, kjer so le ušesa preprečevala, da se ne nasmejem vse naokrog. Ob povratku, pri  suvenir-šopu, kjer imajo hladno pijačo, le pljunek stran, levo od vhoda, se nam je porodila zamisel, bolj izziv pajku, če si upa kot krokar v zmrznjen drek, zagnati v težko frikarijo? Je zmogel in to gladko, lahko potrdim, ker sem sam 2x odnehal na cca. 3,5m višine, smer jih ponuja dobrih dvajset. Zvečer smeh, druženje in olajšanje, ko se tudi zadnje naveze, že v trdi temi narišejo na verandi.

Ponedeljek, zadnji dan za mlečnozobe in večino ostalih, se je začel, kot se spodobi po treh dneh druženja, s kratkim sestankom, cak-pak in že smo se peljali proti vstopom v smeri. Hladen vetrič, lepi razgledi, ki sem jih bil deležen zaradi izbire mojih soplezalcev. Demonstriranje, da je voki-toki ena izjemno priročna zadeva…Veliko sem se naučil, mnogo znanja še čaka.

Povratek na Jesenice je bil hiter, kaj hiter, od takrat naprej na Volve, kot dolgočasna družinska vozila, gledam drugače. Še danes slišim, kako zažvižga turbina.

PS: Največjo mero profesionalnosti je pokazal Sebc, ker si je edini vzel dva dni in pol, da je študiral smeri!

Namerno nisem operiral s preveč imeni (saj nekateri se boste prepoznali), težko je vkomponirati vsa, sem pa neizmerno hvaležen, da sem bil del aprilske, 2017 Paklenice!

 

 

V nedeljo, ko se je večina jeseniških ljubiteljev vertikale plezalsko udejstvovala v Paklenici sva se z Matevžem odpravila pogledat kako je prezimila naša nova “hiška”. Ne pretirano dobri napovedi navkljub sva hojo začela v skoraj jasnem vremenu in, da tura nebi bila preveč monotona sva jo mahnila čez Brinje.
Omembe vreden sneg se je začel na okrog 2000 metrih. Na izpostavljenih delih je bilo spihano in stajano do tal v mnogih zahrbtnih kotanjah pa se človek pogrezne do pasu. Novega snega, od zadnje noči, je bilo okrog pet centimetrov.
Pretirano uhojena pot čez Brinje ni, saj se nad Brinovo glavo na travišču pot za nekaj sto metrov kar izgubi. So pa na ključnih mestih solidno vidni možici.
Seveda se obisku Šplevte nisva izognila (tako da sva se pofočkala vsaj na enem vrhu) nato pa sva se šla pogret v Bivak (brezveterje in 4° C). Ta je celo zimo, na našo srečo, preždel na istem kraju in je v dobrem stanju. Zmotila naju je le strgana vrečka, s katero je nek “dobri mož” zamašil prezračevanje, nato pa nanjo “pozabil”. Po krajšem pahanju dek, pometanju in pospravljanju sva jo nato mahnila nazaj v dolino, dež pa je počakal ravno še toliko da sva se usedla v avto.