AO Jesenice

Kot za mnoge pred nami, se je desetega rožnika tudi nam zgodil tisti dan D, ko je treba inštruktorjem svoje znanje na ogled postaviti.

Sobota, zgodaj, trema nas je peščico že okoli šeste zjutraj ovesila s plezalnimi pasovi, čeladami, matičarkami, skratka vsem, kar visi na nas, ko se prikažeš na izpitu, ki te bo okronal za mlajšega alpinističnega pripravnika. Smo stali pred kožarico in buljili v stene plezališča pod Golico, ona ne zna tega, jaz ne obvladam tistega, on bi ponovil prevezovanje…a se je v tistih slabih dveh uricah izkazalo, da ni sile, morda je “cagavosti” botrovalo le pomanjkanje prepotrebne samozavesti. Puf, ura tik pred osmo in smo se nabrali, skoraj vsi, Petra, Katra, Mare, Mitja, Luka, Seba in Laki.

Matic nam je očetovsko, svojim prvim šolarjem, razdelil srečne številke, ki so nas poparčkale in četico navižale pred ostre poglede Raf-a, Katarine in seveda njega.

Pravijo, da je dež en tak reden spremljevalec, ko se štrika pod Golico. Zjutraj nebo sicer ni bilo sinje modro, a na dež ni kazalo. Se je pa zato tik pred zdajci rahlo skupaj nabasalo, da je poprhalo skalovje in vsemu skupaj dodalo tisto nekaj pristnosti, kot ščepec soli v neslano župco.

Nisem ravno poklican zato, da bi ocenjeval, sokolska očesa bi znala povedati več, a mislim, da smo, ob malenkostnih napakicah čisto korektno odborbali, kar je bilo potrebno oddelati. No skoraj vsi, Sebc se je odločil, da bo delal družbo Tomažu in Roku, na poletnem delu preverjanja znanja.

Poj smo pa jedl pa pil! No, kot se spodobi, smo si ovlažili grla, ter med vrhove okoliških smrek vtkali vonj, ki se je dvigoval z žara.

Za konec, naj gre en velik hvala vsem predavateljem, ki ste si vzeli čas za nas. O izredno pomembnem Susikovem vozlu pa drugič.

PS: Gledam fotografije, nobena ni nastala med izpitom. Madonca, da smo resno vzel vse skupaj…

 

S Tomažem sva izkoristila prosto nedeljo in se odpravila na Vršič. Splezala sva Pocarsko smer. V smeri se od lani ni nič spremenilo. Smer je lepa od tretjega raztežaja naprej. Spodaj je malo naloženo, zato previdnost ni odveč. Družbo nama je delala naveza pred nama in sosednja češka naveza v Pstuhu.

V iskanju divjih, pa nam manj poznanih koncev, smo se v nedeljo 18.6. spravili v Trentarski konec, točneje v kucelj z uradnim imenom Na koncu. Naš novopečeni pripravnik Luka, je imel silno željo po plezanju, zato smo mu ustregli in izbrali neopremljeno štirko z ustreznim dostopom in sestopom.

Smer Četrtinko smo nekoliko za hec podaljšali še za eno “osminko”, jo povezali z zadnjim cugom smeri Detelj in kar nadaljevali v gozd ter s tem začinili peš sestop. Bilo je “zanimivo” in lep dan smo pošteno izkoristili. Uživali smo Maja, Sandra, Luka in jaz.

Včeraj sem se kljub oblačnemu jutru odpravil z Gorazdom in Papijem proti Veliki dnini. Štartali smo s tretjega Vršiškega ovinka proti koči v Krnici ob 5:45. Prvotni cilj je bil bivak 1 v Veliki dnini, saj so bili vrhovi v oblakih. V vstopu v Veliko dnino na meliščih pa se je odprlo in po kratki malici in počitku na bivaku smo se odpravili proti Veliki Martuljški ponci. Odpravili smo se po spodnji poti po skrotju do velike terase pod vršnjo steno. Sledila je prečnica proti desni pod kamin, ki reže zgornjo steno. Pod kaminčkom na vstopu je bilo manjše snežišče. Kamin pa je bil v celoti kopen, v vršnjem delu je par metrov plezanja III. stopnje. Na vrhu kamina je sta tudi vzorno urejena dva sidrišča za varovanje in spust. Do vrha nas je čakalo še slabih 10 minut hoje po stezici. Ob 10:30 smo bili na vrhu in uživali v prelepem vremenu in razgeledih na okoliške vrhove. Naredili smo par fotk in se ob 11h odpravili proti dolini. V Veliko dnino smo sestopili po zgornji poti, ki vodi po rdečem grabnu (krušljivo) meni je lepši del po spodnji poti do kamina. Nato pa malo po zmehčanem snegu do melišč in po grabnu nazaj na pot, ki vodi proti Špiku. Potem pa po poti mimo koče v Krnici do vozila.

V soboto sva z Lidijo prehitela plohe in Ponije na Vršiču ter v NŠG splezala novejšo smer »Za dva groša fantazije« . Kot Matic pove,  prvih 10 metrov smeri je bolj krušljivih in ti fajn  naravna psiho za plezanje v NŠG. In ko že razmišljaš v stilu … »Pa je meni treba tega?«, se začne skala rapidno boljšati. Sledi uživancija do vrha. Smer je veliko bolj opremljena kot sva pričakovala. Od dodatne opreme sva le enkrat uporabila frenda BD1.  Bi se jih pa dalo zelo lepo zatikat. Fotka je od Matica.