AO Jesenice

Povod: Valais gorovje – dobra vremenska napoved in hiter klic: “Ej, v Almagellerhütte imajo lih še dve mesti, a greva?”

In tako sva se v petek po službi z Jakobom (AO Kranj) odpravila proti švicarskim Alpam. Natančneje v Saas-Almagell, od koder sva krenila do izhodišča najine ture – Almagellerhütte (2894 m).

Soboto sva namenila uživanju v razgledih na okoliške 4.000-ake, aklimatizaciji in plezanju v Dri Hörnli, ki se nahaja le pet minut vstran od koče (link: topo smeri).

Naslednje jutro naju je čakal zgodnji start, proti Rottalhorn grebenu. Približno na 3.300 metrih nadmorske višine se je začel plezalni vstop na greben, ki je celo navrtan. Sledilo pa je razgibano grebensko prečenje (II-III) in cca. 200 višinskih metrov pod vrhom še ledeniško prečenje do vrha Weissmiesa (4.013 m).

Vzpon sva zaključila s sestopom po normalni poti mimo Zwischbergenpassa in z mislijo, da naju čaka še 8-urna vožnja do doma. A kaj zato – res se je splačalo.

Skratka super tura, čudoviti razgledi in top razmere. Priporočava!

Bivak III je bil zaradi vzdrževalnih del prepeljan v dolino. Ponovno bo na voljo obiskovalcem predvidoma v drugi polovici septembra 2025.

O točnem datumu ponovne postavitve vas bomo pravočasno obvestili.

Letos sem za ferajnovski tabor predlagal Val Masino. Verjetno je obljuba o dolgih dostopih do lažjih smeri in obljuba o slabem varovanju v dolinskih smereh odgnala kar nekaj kandidatov, tako da se nas je na koncu nabralo samo 7 in 2 bodoča ferajnovca.

Z Neli in mulcema smo v dolino prišli že v soboto, po enotedenskem preganja nju po bikeparkih v Livignu. Pričakal nas je dež, tako da smo suhe ure preživeli v plezališču Sasso Remenno, deževne pa v šotoru.

V nedeljo sta se v dolino pripeljala še Pero in Janž, ki pa sta takoj odšla v hribe in sicer na rifugio Omio. Prvi dan sta v punta Sfinge plezala smer Via Bramani. Za smer sta morala sicer 3 ure bivakirati pod previsnim balvanom, saj se je zjasnilo šele popoldne. K sreči tu to ni problem, saj se granit hitro suši. Pravita da je smer lepa in priporočljiva z navrtanimi sidrišči, vmes pa nič. Naslednji dan sta v Punta Milano splezala SV raz, ki je podobnega tipa kot Bramani, samo en plus težja.

Za sredo sem ju prepričal da še ne potrebujeta pavze in ju povabil v ultra klasiko doline Kundaluna (povezava smeri Il risveglio di kundalini in Luna nascente), Ki v svojih 740m in uradno 19 raztežajih ponuja dokaj konstantno plezarijo po počeh in nekaj platah. Pero je sicer računal da bomo splezali samo prvi del in nato odnehali zaradi vročine, a nam je šlo vreme na roko in v oblačnem vremenu smo vztrajali do vrha. Sam sem smer plezal že tretjič, pa jo bom verjetno še kdaj. Spodaj super poči in prečke pod strehami, zgoraj pa luske in zadnja dva raztežaja čez plate skoraj brez varovanja, kjer pa je ploha poskrbela za osvežitev in začinila plezanje.

Zvečer so se nam po daljšem stanju v zastojih pridružili še Nanika, Uroš in Raf. Naslednji dan so Uroš, Raf, Pero, Janž in Neli odšli frikat, s Piko pa sva vzela v navezo Naniko pa smo splezali smer Tunel Diagonale. Smer je odlična za uvajanje v granitno plezanje, samo malo je kratka.

V petek so Nanika Uroš in Raf splezali smer Uomini e Toppi, kjer so preživeli lep dan v položnih platkah brez varovanja. Vmes jim jo je zagodel pisec opisa iz interneta, ki je očitno nekaj zajebal med opisovanjem, tako da so splezali malenkost težjo varijanto. Pravijo da je smer odlična, če odmisliš malo bolj razmaknjeno varovanje. Še lepša bi pa baje bila če bi šli po tapravi varijanti, ki so si jo ogledali med abzajlom.

Neli, Janž in Pero so v petek splezali Tunel Diagonale, nato pa sestopili pod smer Stomaco peloso. Ta smer od spodaj izgleda lahko, ampak prvi klin na 25m (seveda tik nad detajlom) poskrbi za malo utrujanja psihe. Nadaljevali so še po super klasični liniji Alba del Nirvana. Za ponavljalce – smer je popoldne v senci in tako odlična izbira za vroče dni.

Za zadnji plezalni dan smo se odločili za skupno turo v smer Goosemberg sinistra, ki poteka po položnih ploščah ob slapu na začetku doline. Smer smo splezali v 2 navezah: Naninika, PIka in jaz ter Janž, Pero in Raf. V smeri nismo naleteli na večje težave, nas je pa zato na vrhu smeri pričakala nagrada. Globok tolmun pod zadnjim slapom je bil izredno vabljiv in osvežilen.

Po preplezani smeri so nekateri odšli domov, ostali pa smo na balvanih v bližini kampa obrusili še zadnjo kožo iz blazinic in tako zaključili še en super izlet.

Perotu je bil izlet tako všeč, da je v čast platkam zložil pesmico:

Do tja kjer prebadata oblake Cengalo, Badile,

je nekaj kilometrov, a ni nobene sile.

Lepe doline z bistrimi potoki obdaja le granit,

svedrovcov nikjer, če padeš vrže te na rit.

A kmalu se podlage hrapave navadiš,

frende in pa jebe le s težavo ven izvadiš.

Ko ugotoviš, da čisto vse drži,

plezati po gladki steni sploh problem več ni.

Tri ideje za tiste, ki si še ne upajo v klasike, za tiste, ki ne čutijo več pretirane želje po rjastih klinih in krušljivi skali in tiste, ki jim kak dan enostavno zapašejo svedrovci in dobra skala….

1. Neue Nordwand Jubilaumsweg je popravljena klasika iz leta 1959 in leži le lučaj levo od Kaminske smeri v severni steni Celovške špice. V sedmih kompaktnih raztežajih te popelje čez steno, kjer izkorišča najlepše prehode. V treh raztežajih se spogleduje s šesto stopnjo, varovanje je urejeno brezhibno, ambient kljub temu, da ste v Karavankah, pa prav alpski. Za popestritev ture priporočam romantični dostop iz zatrepa doline Završnice ter nadaljevanje po grebenu Orlic do Stola.

2. Steinbeiser je smer v SV steni Velikega Koritnika nad Mokrinami. 10 krajših raztežajev, ki ne presegajo četrte stopnje, poteka po čvrsti karnijski kamnini. Kljub temu, da je smer označena kot “semialpin”, vsaj nekoliko izkušenejša naveza pomičnih varoval ne potrebuje. Nikakor pa ni nič narobe, če za pasom visi kak frend ali jeba. Stena je v senci popoldan, dostop je kratek, izstopi nekaj metrov od ferate Uiberlacher, zato si zjutraj, ob stabilnem vremenu seveda, z lahkoto privoščite jutranjo kavico ali dve.

3. Quante bella Giovinezza pa je smer v severni steni Bele peči (Bila Peit po Furlansko) nad Nevejskim prelazom. Gre za najlažjo, pa tudi najdaljšo smer v tej gori. Od dvanajstih raztežajev le eden zahteva plezanje 6a+ stopnje. Skala je čudovita. Priporočam obisk v času remonta gondole, saj to sicer zelo obljudeno območje takrat užije nekaj gorskega miru, to pa odtehta urico ali dve dodatne hoje.

Plezali v preteklih dneh: Teja, Sara, Doroteja, Janž, Peter

… svedrovec, sva z Jakom (AO Cerkno) plezala v sredo. Da spodbujamo finančno stanje v slovenskih kočah (v resnici pa predvsem zaradi šparanja moje kondicije), sva se že v torek po šihtu zapeljala čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino do Doma planincev in se odpravila proti Koči na Klemenči Jami. V družbi prijaznih oskrbnikov in nekaj drugih gostov, sva preživela prijetno popoldne na nekoliko bolj znosnih temperaturah, z golažem in pico ter pogledom na smer. Tako sva naslednje jutro imela le še slabo uro do pod stene. Pri vstopu v smer je še nekaj snega, katerega pa lahko brez težav obviješ. Navezala sva se pred travnatim cugom v desno, česar osebno niti najmanj ne obžalujem, saj je skala tam res v slabem stanju. No, na srečo, je ta v nadaljevanju smeri veliko boljša, če ne celo odlična. Sledi poplezavanje levo in desno po Ojstrici, orientacijsko nič kaj preveč zahtevno, dokler ne prideš do znane Herletove prečke, kjer narediva pavzo za napolitanke. Jaka suvereno spleza detajl smeri in mi gentelmensko podaljša komplete, če bi bila kriza po tehniki, katera pa tudi zame ni bila potrebna. Sledi še kar nekaj prečenja v levo s celo nekaj metrov poplezavanja navzdol, dokler smer zopet ne zavije navzgor. Nato naju še trije cugi ločijo do šodrastega izstopa, nakar doseževa Kopinškovo pot. Kompromis za skrajšan jutranji dostop skompenzirava z osvojenim vrhom Ojstrice, kjer v prijetnem vetru in oblakih pomalčava sendviča. Sestopiva čez Škarje nazaj proti Klemenči, se ofrišava pri vodi pri koči in nadaljujeva do avta. Analizo ture narediva z res dobro belo kavo (pa še pikotek sva dobila zraven) in pa s postankom na sladoledu.

Smer je lepo plezljiva, po štriku precej daljša kot 500 m, štantov je ogromno, klinov kar nekaj, še vseeno pa set frendov pride prav.

Kaj še rečem, človek bi se lahko navadil bit 2 dneva na šihtu, en dan frej, pa spet 2 delat 😉