AO Jesenice

Tri ideje za tiste, ki si še ne upajo v klasike, za tiste, ki ne čutijo več pretirane želje po rjastih klinih in krušljivi skali in tiste, ki jim kak dan enostavno zapašejo svedrovci in dobra skala….

1. Neue Nordwand Jubilaumsweg je popravljena klasika iz leta 1959 in leži le lučaj levo od Kaminske smeri v severni steni Celovške špice. V sedmih kompaktnih raztežajih te popelje čez steno, kjer izkorišča najlepše prehode. V treh raztežajih se spogleduje s šesto stopnjo, varovanje je urejeno brezhibno, ambient kljub temu, da ste v Karavankah, pa prav alpski. Za popestritev ture priporočam romantični dostop iz zatrepa doline Završnice ter nadaljevanje po grebenu Orlic do Stola.

2. Steinbeiser je smer v SV steni Velikega Koritnika nad Mokrinami. 10 krajših raztežajev, ki ne presegajo četrte stopnje, poteka po čvrsti karnijski kamnini. Kljub temu, da je smer označena kot “semialpin”, vsaj nekoliko izkušenejša naveza pomičnih varoval ne potrebuje. Nikakor pa ni nič narobe, če za pasom visi kak frend ali jeba. Stena je v senci popoldan, dostop je kratek, izstopi nekaj metrov od ferate Uiberlacher, zato si zjutraj, ob stabilnem vremenu seveda, z lahkoto privoščite jutranjo kavico ali dve.

3. Quante bella Giovinezza pa je smer v severni steni Bele peči (Bila Peit po Furlansko) nad Nevejskim prelazom. Gre za najlažjo, pa tudi najdaljšo smer v tej gori. Od dvanajstih raztežajev le eden zahteva plezanje 6a+ stopnje. Skala je čudovita. Priporočam obisk v času remonta gondole, saj to sicer zelo obljudeno območje takrat užije nekaj gorskega miru, to pa odtehta urico ali dve dodatne hoje.

Plezali v preteklih dneh: Teja, Sara, Doroteja, Janž, Peter

… svedrovec, sva z Jakom (AO Cerkno) plezala v sredo. Da spodbujamo finančno stanje v slovenskih kočah (v resnici pa predvsem zaradi šparanja moje kondicije), sva se že v torek po šihtu zapeljala čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino do Doma planincev in se odpravila proti Koči na Klemenči Jami. V družbi prijaznih oskrbnikov in nekaj drugih gostov, sva preživela prijetno popoldne na nekoliko bolj znosnih temperaturah, z golažem in pico ter pogledom na smer. Tako sva naslednje jutro imela le še slabo uro do pod stene. Pri vstopu v smer je še nekaj snega, katerega pa lahko brez težav obviješ. Navezala sva se pred travnatim cugom v desno, česar osebno niti najmanj ne obžalujem, saj je skala tam res v slabem stanju. No, na srečo, je ta v nadaljevanju smeri veliko boljša, če ne celo odlična. Sledi poplezavanje levo in desno po Ojstrici, orientacijsko nič kaj preveč zahtevno, dokler ne prideš do znane Herletove prečke, kjer narediva pavzo za napolitanke. Jaka suvereno spleza detajl smeri in mi gentelmensko podaljša komplete, če bi bila kriza po tehniki, katera pa tudi zame ni bila potrebna. Sledi še kar nekaj prečenja v levo s celo nekaj metrov poplezavanja navzdol, dokler smer zopet ne zavije navzgor. Nato naju še trije cugi ločijo do šodrastega izstopa, nakar doseževa Kopinškovo pot. Kompromis za skrajšan jutranji dostop skompenzirava z osvojenim vrhom Ojstrice, kjer v prijetnem vetru in oblakih pomalčava sendviča. Sestopiva čez Škarje nazaj proti Klemenči, se ofrišava pri vodi pri koči in nadaljujeva do avta. Analizo ture narediva z res dobro belo kavo (pa še pikotek sva dobila zraven) in pa s postankom na sladoledu.

Smer je lepo plezljiva, po štriku precej daljša kot 500 m, štantov je ogromno, klinov kar nekaj, še vseeno pa set frendov pride prav.

Kaj še rečem, človek bi se lahko navadil bit 2 dneva na šihtu, en dan frej, pa spet 2 delat 😉

Glede na visoke temperature med tednom se je za vikend tokrat iskala smer, ki bo v senci. Nik še ni plezal v Debeli peči, jaz pa tudi samo Jesih-Potočnik, zato sva si za plan zadala Sekločevo smer. Sama sem šla v njo z nekaj respekta, saj nekateri o njej pravijo, da so petice v njej kar konkretne (sami se mi iskreno res ni zdelo, mogoče pa sem imela res samo dober dan?). Celotna smer poteka po zelo dobri skali (previden je treba biti le v drugi petici na večjo ‘lusko’, kjer sta dva klina povezana s črnim prusikom) in je kot se za klasiko in popularnost smeri spodobi bogato opremljena. Na koncu smeri sva se orientirala po narisani sklici in namesto leve variante po prečki v smer Jesih-Potočnik izbrala bolj direktno – 2 cuga strmejše plezarije z le enim klinom, se pa da marsikaj dat noter in zabit – tako da sva se izstopu priključila nekoliko višje. Sledil je še že meni znan izstop po IV-ki in kompaktnih belih ploščah na greben Debele peči. Na vrhu sva srečala kar nekaj znanih obrazov in nato sestopila skupaj v družbi Tine in Gašperja iz Kranja po lovski poti, ki ni nič kaj krajša od lani. Te pa tik pred Kovinarsko kočo ob poti razveseli ogromno gozdnih jagod, kar pa tudi ni slabo.

Ideja za nedeljo – nekam, kjer ni velik dostopa pa da so svedrovci, pa da ni spet Vršič. In sva šla z Nikom proti Logarski. Za cilj sva si izbrala smer Zvitorepson v Krofički. Smer je fletna in poteka po večinoma kompaktni skali. Načeloma je svedrov dovolj, lahko pa daš kakšnega frenda še kam. Sestopiš po uhojeni potki med borovci. Aja, pa fajn je vedet, senca v steni je do 1h 😉

V soboto sva z Markom otovrila poletno sezono hribov in odšla plezat v Kogel. Za cilj sva si izbrala smer Česnovar-Srakar (s kranjsko varianto). Dostop ni nič krajši kot lansko leto, edino klopov je bilo nekaj manj. Smer poteka po izraziti liniji vse do vrha. Opozoriti je treba na cug pred polico, ki je res podrt in je verjetno boljša izbira, če greš desno varianto in ne v levo, saj te potem čaka štorasta podrta prečka do štanta. Sledi lahek cug v desno nato pa še trije težji – meni osebno predzadnji najtežji. Do vrha Kogla te nato loči še cug poplezavanja in že se sončiš na travah gore. V pričakovanju, da naju bo sonce scvrlo, sva celo smer plezala v oblakih in vetru. Sestopila sva malo na okoli in nato abzajl čez Virensa. Smer ima navrtane štante z izjemo enega, prav tako pa je povsod veliko klinov – idealna za vplezavanje.