AO Jesenice

Ker je ravno tako naneslo, da sem bil že en večer prej v Kopru, me je v soboto zjutraj pred odhodom na Primorsko klical Andraž in me malce v šali vprašal: “A pa si ti prepričan, da ne pada dež? Tukaj tako ščije, da razmišljamo, da bi rajši obiskali živalski vrt.” Pogled v nebo res ni vzbujal pretiranega upanja, a modelska napoved padavin je črto med mokro in suho skalo zarisala nekje nad tržaškim zaledjem. “Ne, ne kar pridite, popoldne bo sonce,” sem nekoliko optimistično odgovoril, sam pri sebi pa pomislil, da tudi kak moker sprehod po lepi dolini Glinščice ali obisk Osapske stene v tako slabem vremenu za tiste, ki bodo v teh koncih prvič, ne bi bila tako slaba izbira. Pa tudi kak kozarec refoške se lahko popije pod streho prijaznih gostišč. Tako se nas je malo pred 10 uro na parkirišču pred kočo Mario Premuda (mimo grede Rifugio Mario Premuda je z 82 metri nadmorske višine, najnižje ležeča planinska koča v Italiji) nabralo kar 16 članov odseka. Od tega je bilo polovico udeležencev tečajnikov AŠ, drugih osem pa spremljevalnega osebja, kar je pomenilo, da smo se z lahkoto porazdelili po navezah in okoliških smereh.

Pravzaprav smo izbrali idealen dan za plezanje v Glinščici. Medtem, ko je večji del Slovenije namakal dež in smo lahko proti Slavniku in Nanosu opazovali strele in poslušali grmenje, smo v Glinščici ves čas plezali v suhem. Veter je le sem ter tja prinesel nekaj zrn sodre in kako debelo kapljo. Tako smo lahko v miru izvedli zastavljen cilj in tečajnikom prikazali, kako poteka vzpon v večraztežajnih smereh, nekateri malo bolj izkušeni so kak raztežaj preplezali tudi v vodstvu. Prav vsak je tekom dneva lahko obiskal dve smeri. Plezali smo v ploščah ob cerkvi Marije na Pečeh, v Zelenem razu (Spigolo Verde) in Velikem razu (La Grande). Popoldne se je res pokazalo sonce in nekateri smo se odpravili pogledat še Osapsko steno. Najlepše se jo vidi z dvorišča gostišča Vovk, ko jo obsije zahajajoče sonce in ti postrežejo s primorsko mineštro (bobiči) in refoškom. Slikovnega materiala pa mi kaj prida ni uspelo pridobiti, očitno smo bili vsi preveč zaposleni s plezanjem in učenjem, pa zato objavljam le par fotografij naše naveze.

V ponedeljek je bil prvi cilj dolina Glinščice smer Spigolo verde in še ena v ploščah. Med vožnjo na Primorsko je v Divači deževalo. V upanju da je v Glinščici vreme boljše smo se odpeljali do nazgledne ploščadi nad dolino. Sledilo je razočaranje. Meta je predlagala plan B, stene nad Vipavo. Z Gabrom sva bila seveda takoj zato. Malo sem bil skeptičen, ker sem bil prvič v tem koncu. Odločitev se je izkazala za odlično. V Vipavi ni deževalo, zato smo se odpravili do parkirišča nad kampom. Že urejenost na samem izhodišču je v meni naredila lep vtis. Za uvod v skalno sezono smo bili vsi trije enotnega mnenja, da splezamo smer Steber. V 15 minutah najdemo vstop in se opremimo z vso potrebno opremo za plezanje. Vstop je rahlo previsen 2m z dobrimi prijemi. Nato slediš razu do sojišča pod streho. Nadaljevanje smeri je detajl V- levo mimo strehe in nato desno do stojišča s klini, višje gor 5m pa je pravo stojišče na svedrovce. Potem sledita dva čudovita raztežaja plat, IV, ki malo spominjata na Paklenico. Zaključita se na razu. Sledi kakšnih 50 m hoje nato pa zadnji raztežaj po razu, kjer smer pride do stika s Furlanovo potjo na Gradiško turo. Zadnji raztežaj II-III ni opremljen s svedrovci., ostala smer pa je vzorno navrtana. Sestopili smo po markirani poti nazaj na parkirišče. Vsi smo bili enotnega mnenja, da se v Vipavo vrnemo.

Z Rafom sva v soboto šla na Raduho raziskat terene za smuko, v nedeljo pa sva se udeležila 60. spusta izpod Raduhe. Več si lahko preberete na: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=386

Fino je, ko postane eden od otrok polnoleten. Odložil sem ga na smučišču Turracher Hohe, mu s polno moralno in kazensko odgovornostjo prepustil skrb nad mladoletnim bratom, sam pa sem se odpravil na turno smuko. Sicer pa, kaj bi spremenila moja prisotnost na smučišču, saj itak cel dan preživita v snežnem parku, kjer veselo nabijata kolena, kolke in vretenca…jaz pa sem samo občasni opazovalec od daleč.

Tako sem se odpravil na greben, ki preko vrhov Schoberriegel (2208m), Gruft (2232m), Kaserhohe (2318m), Hoazhohe (2319m) in drugih v podkvasti obliki oklepa dolino Weitental in se konča na Eisenhut-u (2441m). Celoten greben je dolg in od Bretthohe dalje tudi skalnat in prepaden, pa zato s smučmi tudi na tem odseku težje prehoden. Sam sem turo zaključil na Hoazhohe in si s sedla poiskal strm prehod v zatrep doline, od tam pa po gozdni cesti do spodnje postaje Turrach bahn-a, kjer mi je prijazen žičničar brez težav omogočil brezplačno vožnjo nazaj na prelaz. Na poti so me spremljale presenetljivo dobre snežne razmere, saj je ponoči zapadlo nekaj snega, ki mu veter na severni strani ni naredil škode. Ker je bila tura speljana malo po svoje, pa nisem niti srečal nobenega somišljenika, niti naletel na sledi kakih predhodnikov…

Naslednji dan sem se odpravil zopet na severno stran Košute in sicer v Vzhodno grapo Košutnikovega turna (2133m). V grapi sem pričakoval vsaj približno podobne razmere, kot smo jih imeli nedaleč stran pred dobrim tednom. No, pričakala me je popolnoma preobražena snežna odeja, zjutraj dodobra pomrznjena, zato so smuči romale na nahrbtnik, na noge pa dereze in cepin. Skozi grapo sem se povzpel brez smučk, saj je bila snežna podlaga razrita in trda, šele nižje so sončni žarki pripravili nekaj “maslenih” zavojev. Za smuko skozi žleb bo treba počakati na novo pošiljko.

Prejšnji teden sva z Moniko obiskala jug Toskane. Odločila sva se, da tri dni bolj zgodaj kreneva na pot proti Civitavecchiji, ki je bil končni cilj. Do Benetk sva koristila avtocesto, od tam sva po magistralkah naredila ovinek in počasi napredovala proti San Marinu. Tam sva imela namen malček pofrikat na edini vzpetini (Monte Titano), ki je navrtana. Vreme nama je prekrižalo načrte, saj dva dneva nisva videla drugega kot sneg in rahlo rosenje iz megle. Titano bo počakal na kakšno drugo priložnost, sva sklenila in se odpeljala proti Saturniji. To so toplice, ki so na poti iz San Marina proti polotoku Monte Argentario. Vožnja do tja je po toskanskih cestah kar zanimiva. V mislih imam predvsem ceste, ki so praviloma ozke, ovinkaste, cestarji pa so se po mojem vzdrževanja učili na Kejžarjevi na Jesenicah (ponekod so udarne jame še globje). Nič kaj bolje ni niti na določenih odsekih dvopasovnih hitrih cest. Preizkušeno se s kombijem da tudi malček poskočiti, včasih sem imel občutek, da sem skiper na jadrnici, ne pa šofer kombija. V Saturniji sva izkoristila cenovno ugodno kopanje (beri: brezplačno) ob izviru termalne vode, prespala, zjutraj pa se odpeljala mimo Orbetella poiskat vstop v smer Spigolo delle Canne d’organe, IV+/III, 165m. Hrib Argentario je s 635m po mojem naj južnejši del Toskane, ki je plezalno še zanimiv. V njem je navrtanih še nekaj smeri težavnosti do 6a in nekaj frikarije, katere težavnost pa nisem ugotavljal. Vse skupaj je obrnjeno na jug, torej je poleti potrebno najti kakšen drug način rekreacije, plezarijo zastaviti popoldan, ali biti nazaj v senci do 10h. S parkirišča je potrebno stopiti na edino izsekano pot skozi gosto grmičevje ravno tam, ker je tabla, da je zemljišče privatno in dostop strogo prepovedan. Raz, ki sva ga plezala, je v spodnjih treh raztežajih še navrtan, kasneje pa se najdejo samo še sidrišča. Zato je iz kakšne trojke nastala štirica, a plezarijo lahko ocenim kot ne težko, skalo pa pakleniško. Na vrhu sva seveda najprej zgrešila sestop; zavedli so naju gradbeni podvigi divjih svinj, se zato vrnila nazaj do spregledanega možica in sestopila po poti, ki jo je tvorec tamkajšnje plezarije opremil z vrvmi, ker je vmes nekaj strmih skalnih skokov.

Preživela sva prijeten dan, s primernimi marčevskimi temperaturami. Kdor bi šel na ta konec za dalj časa predvsem zaradi plezarije, zna biti razočaran. V dveh, treh dneh se spleza vse kar je na voljo, potem se je treba do najbližje plezarije peljati več kot 100km. Težava zna biti tudi spanje, saj so v začetku marca vsi kampi zaprti. Res pa je, da apartmajev nisva preverjala, saj sva računala na kakšno parkirišče za kamperje, ki pa so tudi bili zaprti. Pozno popoldan sva se zato odpeljala proti Civitavecchiji. Tamkajšnje prigode pa so za kakšno drugo rubriko…