Les Ecrins in Ailefroide

Skupni tabor ob 70-letnici ferajna. Da bi bila zadeva dostopna čim širšemu občinstvu (beri tudi: članstvu) (matr, na Jesenicah še kar nismo zlezli iz socializma!!??), smo po tehtnem in poglobljenem premišljevanju izbrali Francijo (v igri so bili še Pireneji in Črna Gora). Zanimanje za tabor je bilo ogromno in močna volja je premaga še tako hude finančne ovire, da se nas je do sobote, 24.6.2017 v kampu Ailefroide nabralo 30, to je za pol tavelicga avtobusa, oziroma par kombijev in osebnih prevoznih sredstev …

Del ekipe se je odpravil naslednje jutro v hribe in popoldne smo se že hladili na terasi koče Les Ecrins (3170 m) – 100 m nad “speglanim” ledenikom Glacier Blanc. Vremenska napoved za naslednji dan je bila bolj klavrna, zato nas je po jutranjem bujenju ob 03. uri oskrbnik parkrat vprašal, če smo razumeli njegovo opozorilo, da bo okoli poldneva hitro prišlo poslabšanje … Seveda mu ni šlo v račun naše ležerno odpravljanje iz bajte, no, ob 04-h smo bili vendarle vsi na poti navzdol – proti ledeniku. Tam smo skočili v plezalne pasove, se parkrat prepletli s štriki in naposled le formirali naveze. Urico navzgor do zatrepa, potem pa v dve skupini – večina proti Dom des Ecrins-u (4015 m), ena naveza pa proti nekoliko nižjemu Roche Faurio (3770 m). Hiteli smo oboji in bili pred poldnevom na obeh vrhovih, pa obljubljenega poslabšanja ni bilo od nikoder. Slabovoljni zaradi neizpolnjenega doživetja snežnega neurja, megle in mraza, smo sestopili, eni čisto v dolino, nekaj pa jih je ostalo še eno noč na Refuge de Glacier Blanc.

V dolini smo se po dnevu regeneracije in privajanja na gostejši zrak, pričeli spogledovati z bližnjimi stenami in granitom, ki je tu seveda glavni gradbeni material. Aja, tisti, ki so zavrnili osvajanje gorskih velikanov, so medtem pridno gulili skale in izpulili kar nekaj lepih vzponov, baje da vse tja do 7b+. Da nebi povsem deklasirali ostalih klimberjev, se je zgodilo vsakodnevno scanje izpod neba in tako pošteno ohlajalo naše ambicije. Nekaterim toliko, da so se že v četrtek pobrali domov (so precel prišparali …), večina pa nas je še vztrajala (dopust je le dopust). Med plohami smo zlezli še kakšno smer, se šli po malem turiste, v glavnem pa bili precej siti nadutih francozov, ki se za top turistično destinacijo lahko zahvalijo edinole visokim hribom, številnim zgodovinskim in kulturnim znamenitostim, Azurni obali, šampanjcu in konjaku, poljem sivke v Provansi pa…. mah, u glavnem brez veze…

Navdušenje nad tem delom Alp, nas je počasi vse minilo, najvztrajnejši so ostali še del drugega tedna (blagor jim, ko ne vejo (še) kaj je revma, artritis, išias in podobne težave zrelih let … Kakorkoli, to je sedaj za nami, mnogi se bomo z veseljem spominjali zelenjavne juhe na zgornji koči in zelenjavne juhe na spodnji koči. Spominjali se bomo tudi 100 m2 velikega s ponjavami pokritega prostora za skupne večere, pa številnih miz in mizic “krcato” pokritih z raznoraznimi dobrotami, ki so bile tam še naslednje jutro, pa mogoče še naslednje … pa plezali smo, na koncu najbolj šteje prav to. In izpolnili smo zadane cilje. Hvala vsem sodelujočim.

Precenje Zeleniskih spic in Planjava

Včeraj smo se Gorazd, Papi in jaz odpravili na Planjavo čez greben Zeleniških špic. Na pot smo krenili iz Jermance skozi Repov kot. Do Staničevega vrha smo hodili v senci na grebenu pa nas je pozdravil sonček. Na Staničevem vrhu se začne prečenje Zeleniških špic. Najprej sledi strm sestop. Nato pa poplezavanje po grebenu I-II, par detajlov III do Srebrnega sedla. Greben je res prekrasen: lepi razgledi, ponekod izpostavljeno plezanje, tam kjer težavnost preseže II stopnjo je skala dobra. Najlepši del se mi je zdel nebeška lestev na predzadnji stolpič imenovan Špic. Na zadnjem stolpu pred Srebrnim sedlom smo se malo odpočili in pomaličali. Moram priznati, da se mi je greben zdel kar dolg, ampak kjub dolžini izredno lep. Potem pa smo se odpravili še na bližnjo Planjavo. Vsi smo bili na Planjavi prvič, zato se ji nismo odrekli. Sestopili smo na Kamniško sedlo, kjer smo se malo osvežili s pijačo. Nato pa po meliščih do stana Pastirji in dalje do vozila na Jermanci. Čudovito izkoriščen dan.:)

Počena poč, 1.p

Včeraj sva se z Marčičem kar nekaj časa dogovarjala kaj bi plezala… Nekaj kar je v senci, pa malo dostopa, pa nekje kjer še nisva bla, pa da ni pretežko ker nisva vplezana… Ko sva plezanje že skoraj prestavila na kasnejši datum pa naju je malo rešil Matija z objavo o novi smeri v Rigljici. Ker je težavnost ravno pravšnja sva bila takoj za.

Štartala sva še po temi, saj sva pričakovala popoldanske nevihte in daljše plezanje. Dostop sva od približno polovice naprej udela in bila kmalu pod steno. Prvi raztežaj sva splezala nenavezana, ko pa sva se navezala, pa nisva vedela kje, saj je skica v spodnjem delu malo nerodna. Vseeno pa sva našla vse prehode. Poč zgoraj je odlična, mestoma malo naložena a se da. Na vrhu sva bila že ob pol desetih zjutraj, plezala sva 3 ure in pol.

Smer je vredna ponavljanja, sploh takrat ko imaš le pol dneva časa. Krušljiv je le tretji raztežaj, ostalo je dobro za julijce. V prvem raztežaju šestice se nebi branil podvojene trojke. Našla sva en klin, enega sva pustila. Je pa smer pol dneva na soncu, zato mogoče ni najbolj primerna za tele vroče dni.

Nova smer – S stena Rigljice – Počena poč(VI+/V-IV)

V soboto 8.7 smo Matija Volontar(AO Jesenice), Jernej Ortar(AO Matica) in Andraž Šparovec(AO Kranj) splezali novo smer v severni steni Rigljice. Stene so se prvenstveniki zadnjič dotaknili okoli 60 let nazaj, zato je nekako logično, da čezenj obstaja linija, ki je bila takrat pretežka ali pa iz drugih razlogov nezanimiva. Linijo, sem opazil enkrat proti koncu zime ob obešanju v soteski Hladnik. Smer je na začetku malo podrta, nato pa se skala znatno izboljšuje. V vrhnjih, težjih raztežajih, pa je odlična. Za varovanje se v večini uporabljajo frendi. Tu in tam je pametno zabiti tudi kakšen klin. Mi smo jih pustili štiri. Potrebna oprema: Set frendov do BD3(podvojeni: 0,75, 1, 2), set zatičev, 4 klini.

Opis: Plezati začnemo v vpadnici velikega kamina. Po lažjem svetu se povzpnemo do prvega grušča kjer si uredimo udobno sidrišče. Nadaljujemo naravnost po kaminu, ter se spretno izogibamo previsom, dokler ne dosežemo velike strehe in s tem sidrišča. Pametno je, da kamin plezamo v dveh raztežajih. Pod streho na levi opazimo balvan, ki ga obidemo spodaj in splezamo plato na njegovi levi poleg kamina. Po približno 30m dosežemo lahek svet. Proti levi opazimo dva dolga lahka položna kamina, ki vodita v levi del stene. Na vrhu teh kaminov opazimo jasno poč naravnost nad nami, ki vodi do vrha stene. Poč je najbolje plezati v treh raztežajih. Prvo sidrišče si uredimo na njenem začetku, drugega po 30m na udobni polici in zadnjega na vrhu. Na skoraj vseh stojiščih je naloženo kamenje!

Izpit generacije 2017 ali kako uporabiti Susikov vozel

Kot za mnoge pred nami, se je desetega rožnika tudi nam zgodil tisti dan D, ko je treba inštruktorjem svoje znanje na ogled postaviti.

Sobota, zgodaj, trema nas je peščico že okoli šeste zjutraj ovesila s plezalnimi pasovi, čeladami, matičarkami, skratka vsem, kar visi na nas, ko se prikažeš na izpitu, ki te bo okronal za mlajšega alpinističnega pripravnika. Smo stali pred kožarico in buljili v stene plezališča pod Golico, ona ne zna tega, jaz ne obvladam tistega, on bi ponovil prevezovanje…a se je v tistih slabih dveh uricah izkazalo, da ni sile, morda je “cagavosti” botrovalo le pomanjkanje prepotrebne samozavesti. Puf, ura tik pred osmo in smo se nabrali, skoraj vsi, Petra, Katra, Mare, Mitja, Luka, Seba in Laki.

Matic nam je očetovsko, svojim prvim šolarjem, razdelil srečne številke, ki so nas poparčkale in četico navižale pred ostre poglede Raf-a, Katarine in seveda njega.

Pravijo, da je dež en tak reden spremljevalec, ko se štrika pod Golico. Zjutraj nebo sicer ni bilo sinje modro, a na dež ni kazalo. Se je pa zato tik pred zdajci rahlo skupaj nabasalo, da je poprhalo skalovje in vsemu skupaj dodalo tisto nekaj pristnosti, kot ščepec soli v neslano župco.

Nisem ravno poklican zato, da bi ocenjeval, sokolska očesa bi znala povedati več, a mislim, da smo, ob malenkostnih napakicah čisto korektno odborbali, kar je bilo potrebno oddelati. No skoraj vsi, Sebc se je odločil, da bo delal družbo Tomažu in Roku, na poletnem delu preverjanja znanja.

Poj smo pa jedl pa pil! No, kot se spodobi, smo si ovlažili grla, ter med vrhove okoliških smrek vtkali vonj, ki se je dvigoval z žara.

Za konec, naj gre en velik hvala vsem predavateljem, ki ste si vzeli čas za nas. O izredno pomembnem Susikovem vozlu pa drugič.

PS: Gledam fotografije, nobena ni nastala med izpitom. Madonca, da smo resno vzel vse skupaj…