Kategorija: Obvestila

Maroko Trije člani našega AO in prijatelji smo se odpravili oktobra v Maroko Pot v grobem: Marrakesh -> Todra -> Merzouga -> Tafrout -> Essaouira -> Marrakesh Hotel smo videt čim več, ampak brez pretiravanja, da ne bi bili skos na cesti. Mislim, da je uspelo. Naredil smo cca 1800 km v 16 dnevih. V Marrakeshu: Prva pustolovščina – vožnja po ozkih ulicah marakesha kjer te vsi napadajo z vseh strani in te hočejo odpeljat nekam v svojo stran. Ceste so super, vse zgleda kot novo asfaltirano, skoraj nič prometa. Peljal smo se čez gorski prelaz čez atlas, kjer se cesta vzpne do 2200? Ustavil smo se v glinenem mestu kjer so posnel velik kadrov iz filmov Gladiatorja, Mumija, Game of thrones, Prince of Persia, … Prišli smo pozno in smo naslednji dan izkoristili za ogled in frikanje. Zraven apartmajev je bil climbing shop. Tip noter je velik vedel o smereh in predlagal kam gremo tisti dan in še za nekaj dni naprej. Smeri je veliko ampak zelo malo jih je v senci. Za Todro bi lahko predlagali, da se gre še kasneje pozimi. Kasneje v Tafraout je en Anglež več povedal o zimi in je rekel da ni veliko dežja, temperature pa bolj prijetne. Zna priti povodenj, ki traja dva dni. Pade pa toliko vode, da jim odnese mostove in ceste in še kaj drugega. Ampak vse to zelo hitro popravijo ali naštimajo obvoze. Smeri je dovolj vseh težavnosti, ocene so približno isto kot pri nas, mogoče malo lažje. Tu je apnenec, ki je tako rumeno obarvan kot se vidi na slikah, najbolj je pa podoben pakleniški skali. Na nekaterih mestih je celo bolj ostra. Super za plezat. Drugi dan sva šla jest in čaro splezat „Qui L‘eut cru? “ 5c, 12 raztežajev ki jo je predlagal tip iz plezalne trgovine. Nasvedrana smer, ki se do vrha soteske izogiba soncu, plezanje je pa sama uživancija: trda ostra skala, svedri so bili ne dolgo nazaj novi.Andraž in Tina sta na nasprotni steni soteske splezala: Arete Nord 5b , 360metrov Ostali so si tisti dan ogledali bljižnje mesto in šli popoldne frikat težje smeri. Tam je bilo vse zelo izpostavljeno soncu. Tretji dan sva šla s Čarovnikom in Sonjo splezat Piller du couchant 6a+, 8 raztežajev. Šteblaj in Maša pa Qui L‘eut cru? 5c 12 raztežajev, k sva s čarotom naredila tako reklamo za to smer.

Po treh dneh plezanja smo si želeli še drugih doživetij in smo se odpeljali proti Sahari.

Nekaj dni kasneje smo prispeli v Tafrout – odlično plezanje. Ni blo vodničkov – dobil smo enega na posodo iz znane prodajalne preprog, kjer se običajno prodajajo tudi vodnički Naslednji dan je prišla Katja k piše vodničke s svojim možem Steveom. Sposnal smo še ene angleže, k so bli tam v hotelu z bazenom in mrzlim pivom. 30e na dan z bazenom zajtrkom in večerjo Velik frikanja ni, razen na granitu. Ostalo je Kvarcit, ki so ga zasedli Angleži in tam se uporablja izključno premična oprema, frendi jebice…. Klini so bogoskrunstvo. Drugi dan sva šla z Sonjo plezat Naseby 5a HVS 250m Šteblaj in Bregi pa Delectation 4c HVS 300m Naslednji dan: Jaz in čaro Labyrinth ridge. Zelo opevana 800m 5b. Bregi in Šteblaj pa prvenstveno na Napoleons hat: Naslednji dan smo šli Jest Šteblaj in Sonja na White tover HVS 5b 5 raztežajev, ki ga je priporočil Steve kot njemu najljubša lokacija. Nismo bili razočarani. Prekrasna linija po poki stebra. Spet dobro za dajat opremo in dovolj precejh razburljivih delov za tako oceno. Zadnji dan v Tafrout smo izrabili za Chapeaudenapoléon (napoleonov klobuk) Čaro in tina sta šla splezat še eno večraztežajno smer na granitu Freeway. Potem pa še slavne pobarvane kamne. Za pofotkat.

V nedeljo smo sicer najprej imeli namen iti v Avstrijo, a se je obrnilo drugače. Pa smo se zbrali najprej pri Danici, še dve dekleti pa sta počakali na Seli Neveji. 11 se nas je nabralo v čudovitem dnevu brez vetra in spomladanskimi temperaturami.

Krenili smo na Škrbino v Krajni dol. Najprej po cesti do planine, nato pa navzgor proti škrbini. Flanka je spodaj res široka, smučarjev je bilo veliko a smo se kar razgubili. Nato se pri vrhu malo zoži in postavi pokonci. Na škrbini smo komaj našli vsak svoj prostor, zato smo rekli, da bo malica nižje, kjer bo še sonce.

Spust v dolino je bil prijeten, sneg vedno boljši. Prijetna smuka do planine Krajni dol je minila prehitro. Tam smo se okrepčali in se nato malo po gozdu, malo po cesti spustili do avtomobilov.

Domov gredoč še obvezni postanek pri Danici; še gremo smo bili sklepčni, fajn je bilo.

Januarja 2012 sva z Majo Lobnik poizkušala preplezat Črni graben v Storžiču. Takrat naju je obrnilo pomanjkanje snega in nek čuden previs.

Ko sva se par dni nazaj menila kaj bi plezala, sva se kar hitro odločila, da je čas za popravni izpit. Tokrat z zadostno količino snega, da je pokril neroden previs. Spodaj v grabnu trda kloža, v treh težkih cugih pa dober sneg in led. Priporočam, v trenutnih razmerah približno 4+ v ledu in M5 v skali.

Glavna veriga Visokih Tur je v zadnjih dneh dobila konkretno pošiljko snega. Temu primerna je bila tudi objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov (četrta). Zato sva z Urošem izbrala kopasti vrh Strasskopf na meji med Koroško in Vzh. Tirolsko nad vasico Winklern. Cilj je več kot primeren za take razmere. Kljub sredini tedna ga je obiskalo kar nekaj smučarjev, no snega je bilo dovolj za vse.

Raf je za mesto dogodka določil en kucelj nad Kočo v Krnici. Eni so tja pešačili, drugi smo šli s smučmi. Enkrat za spremembo nas je bilo tastarih več kot tanovih, a nobenemu ni škodilo kakšno stvar ponovno slišat. Naredili smo prerez, pa različne preizkuse trdnosti snežne podlage. Tudi žolne smo našli vse in ugotovili kakšen je občutek, če s sondo zadaneš v različne predmete oz. v tla.

Smučanje nazaj v dolino je bilo bolj drugotnega pomena, a tudi ni bilo slabo. Edino v varno hišo na Dovjah sva se prišla javit sama z Rafom.