Kategorija: Obvestila

Malo zaradi Perotove objave, malo pa zato, ker nisva imela avstrijske vinjete, sva se čez koren podala proti Feistritzu in naprej proti kmetiji Peitler (parkirala sva sicer že spodaj, vendar je malo naprej od kmetije dovolj prostora) in zagrizla v meglo v upanju, da ‘vremena Avstrijcem bodo se zjasnila’. Ker je špura narejena skozi gozd, ni bilo panike, da bi se izgubila, navdol greva pa še vedno lahko po cesti, sva preudarno sklenila. Nad gozdno mejo sva bila nagrajena za vztrajnost in sva se pod nebeško plavim nebom povzpela na precej vetroven vrh in občudovala Hoehe Tauren, poškilila južno na Dobratsch in med nocki severno izbrala naslednji cilj, nato pa  uživantsko odsmučala po sicer ne več deviškem snegu – ampak se je dalo podpisat:) Škoda samo, da se ni videlo jezera v dolini. Pa drugič.

 

V soboto se je v našem družinskem planu preživljanja vikenda, ki je vključeval obisk Primorske, pojavila luknja. Ruj je precej burno odreagiral na redno šolsko cepljenje, zato je soboto preživel na kavču, midva z Janžem pa sva izkoristila prost “termin” in odšla na njegovo drugo turno smuko. Konigstuhl v Nokbergih  je v takem primeru pravšnji cilj. Če k temu dodamo še brezhibno vreme, 20-30 cm novega pri -6 stopinjah in relativno malo ljudi, potem je bila to zagotovo idealna izbira.

Sosedom ga ni nasulo toliko kot nam. Konkretno v soboto na Turrachu med 30 in 40 cm, zato smo pričakovali nekaj podobnega tudi na Mirnocku. Zgodnji odhod je bila dobra izbira. Špura že potegnjena, pobočja pa še dokaj nedotaknjena. Nič vetra, niti sonca in dokaj nizke temperature so omogočale smuko po prvovrstnem pršiču. Poleg mene se je smejalo še Gorazdu in Papiju. Malo čez deseto uro smo prismučali do avta, takrat pa je bila na parkirišču že kar gneča. Seveda, take razmere je za izkoristit.

Ker moj mož ve, da najraje preživim rojstni dan na smučkah, sva 27. zjutraj krenila proti Krškim Alpam, mimo  Innerkremsa do Dr. Josef Mehrlhuette (1730m), kjer je dovolj prostora za parkiranje in se po kavi počasi podala po čudoviti dolini Rosaninental, kjer je tudi krasna tekaška steza. Po cc 1 km sva zavila navzgor skozi redek gozd in tako kar hitro dosegla plato, kjer nama je padla v oči prelepa flanka na desni. Ker pa je bil cilj Koennigstuhl (2342m) sva na sedlu zavila najprej levo in se med kamenjem prebila na vrh. Smučarija tudi ni bila nek presežek, zato sva še enkrat vpregla cucke in se napotila levo na Seenock (2260m), od koder je bil spust proti jezeru na platoju (verjetno tudi čez, ker je zamrznjeno in zasneženo) res zanimiv, odlično je bilo tudi vijuganje po gozdu s platoja takoj levo. O večernem praznovanju tu ne bom pisala, kakor tudi ne o peglanju prog naslednji dan na Katschbergu. Izven sezone izgleda Aineck (2220m) luštna tura iz St. Margarethen.  Za tretji dan sva imela v planu nekaj kratkega, in je bilo precej dogovarjanja zaradi različnih predstav o tem, kaj je kratka tura:) Ker pa moj mož ve, da je bolje odnehati, ko začnem z argumenti, je pristal, da odtokava cc 1200 višincev z Ludlalma (1514m) do vrha Prebra. Na začetku je možno iti po sankaški progi, vendar sva raje zavila v gozd, ker je bilo toplo kot pomladi. Mimo Prodingerhuetten do Preberhuette (1862m) na gozdni meji, potem pa direttissima proti predvrhu, kjer se je moj mož odločil, da bo zaključil,da sem sama še izvedla tisti “Katzensprung” brez smučk do vrha (2741m). Preber je precej obiskan vrh, ampak ker je flanka res široka, je dovolj prostora za vse. Nekateri res pridno trenirajo za Preberlauf, ki je letos že 18. 11.marca. – bi se ga kdo udeležil? No, midva sva se družno odločila, da to ni za naju, saj sva hodila gor 3,5 ure, medtem ko je na Preberlaufu normalen čas 3 ure, natrenirani pa porabijo 2 urci! – na sredi flanke sta mimo naju švignila 2 taka junaka v tekaških dresih:) Kakorkoli, smučarija v pomladanskih razmerah je bila čista živa uživancija, tako da sva tudi midva zmagala:)