MIRNOCK še enkrat

Malo zaradi Perotove objave, malo pa zato, ker nisva imela avstrijske vinjete, sva se čez koren podala proti Feistritzu in naprej proti kmetiji Peitler (parkirala sva sicer že spodaj, vendar je malo naprej od kmetije dovolj prostora) in zagrizla v meglo v upanju, da ‘vremena Avstrijcem bodo se zjasnila’. Ker je špura narejena skozi gozd, ni bilo panike, da bi se izgubila, navdol greva pa še vedno lahko po cesti, sva preudarno sklenila. Nad gozdno mejo sva bila nagrajena za vztrajnost in sva se pod nebeško plavim nebom povzpela na precej vetroven vrh in občudovala Hoehe Tauren, poškilila južno na Dobratsch in med nocki severno izbrala naslednji cilj, nato pa  uživantsko odsmučala po sicer ne več deviškem snegu – ampak se je dalo podpisat:) Škoda samo, da se ni videlo jezera v dolini. Pa drugič.