Kategorija: Obvestila

Vsaj enkrat letno je pač treba na romanje, sva sklenili s prijateljico Jerco in sva se zapeljali v Žabnice, kjer sva se še v megli opazili četico pohodnikov, ki so se začeli vzpenjati po križevem potu. Ob razglabljanju o svetu in življenju nasplohJ sva jih kmalu pustili za sabo in ujeli prve žarke sonca, ki je z neverjetno toploto objemalo Svete Višarije (1766m). Zavili sva v krnico V Klobuku in nadaljevali s filozofiranjem, ki naju je namesto do križa na Kamnitem lovcu (kamor bi morali it peš, zato…J) pripeljalo do ene izmed glav (ne vem, mogoče Višarske veže glava (2048m) ali pa Za  klobukom glava (2012m)), kjer sva ležerno občudovali vršace naokoli in se potem z užitkom po zmehčanem snegu odpeljali navzdol v krnico. Ker se nama ni ljubilo še enkrat vpregat cuckov, sva imeli še fajn trening tako v paralelnem  štamfanju, kot v štamfanju v smrekco, k izgubljanju tekočine pa so pripomogle še »cokle« pri slalomu skozi drevesa, tako da sva kljub gužvi na terasi na Višarijah počakali na primerno hidracijo, kar pa ob prelepi naborjetski kulisi ni bilo prav nič težko. Ampak do avta sva pa potem raje odkarvali po smučiščuJ

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Včeraj popoldne sva z Markom plezala Rabeljski slap po desni, lažji varianti. Plezalo se je tudi direktno. Danes zjutraj sva šla splezat še slap Fortino. Temperatura je bila malo pod lediščem, led pa je lepo prijemal. Še kak teden mraza bi bil, kljub začetku meteorološke pomladi, dobrodošel.

Z Žigom sva imela prosto nedeljo. Če sta se s tem že strinjali najini ženi, pa vreme ni hotelo sodelovati. Zjutraj pogled na razmočeno plundro ni vzbujal upanja, aladin pa je obetal nekoliko boljše razmere na zahodu. Tako sva se odpeljala najprej do Špitala, in ker so bili vrhovi tam še vedno zaviti v meglo, še do Lienza. Villgraterski hribi in sosednji Lienški dolomiti so že sramežljivo kukali iznad meglic. Zapeljala sva se do vasice Bannberg (1262m) in se od tam odpravila proti Boses Weibele (2521m). Na poti naju je pozdravilo celo sonce, a vrh se nikakor ni in ni hotel izmotati iz meglenega pokrova. Na višini približno 2300m sva v popolni difuzni svetlobi po dobre pol ure čakanja obupala in odsmučala nazaj v vas. No ja, vrha ni bilo, kljub vsemu pa se je nabralo dobrih 1000 višinskih metrov.

Ob 7.h zjutraj pred Vereinom naša četica (Maja, Raf, Mare, Aleksandra in Nanika) še ni točno vedela, na kateri vrh v Ziljskih Alpah bi jo mahnila. Zapeljali smo se čez Korensko sedlo proti Koetschachu, parkirali na Plockenpassu (Passo di Monte Croce Carnico – 1360m) in se odločili za Elferspitz (2251m), zapostavljen  vrh zraven bolj znanega Polinika. Začetek ture je enak kot za Polinik, mimo Zelenega jezera (Gruensee) najprej po Forststrasse, nato pa skozi gozd do planine Unteren Spielbodenalm (1621m). Malo nad planino sta Maja (zaradi težav z očmi) in Aleksandra (iz solidarnosti) odsmučali po cesti nazaj, mi pa smo se povzpeli do Obern Spielbodenalm (1820m), kjer so se nam vrhovi še skrivali v megli. Mahnili smo jo navzgor v širok kanal, kjer se je pred kratkim že splazilo in nekje na sredi, ko so se oblaki dvignili, ugledali precej kopen vrh Elferspitza. Zavili smo desno na sedlo, v upanju, da do vrha pritacamo s smučkami z V strani, pa so nas pričakale samo skale. Na desni strani sedla je sameval lep neomadeževan vrh (če odštejemo gamsove stopinje) in padla je odločitev, da cucke usmerimo desno.  Na vrhu je bil v snegu sicer zakopan lesen križ z napisom, vendar nam ni uspelo prebrati napisa, po izohipsah sodeč pa kraljuje na 2189m. Smučarija vršne flanke je bila ultraueber super, stma in trda, nižje se je začelo sicer predirati, pa vseeno super, od planine pa rodeo skozi gozd z nekaj padci, pa še en manjši vzpon navzgor zaradi zgrešene linije. Pa smo vseeno vztrajali skozi gozd, na koncu pa ujeli še malo gnilca. Summa sumarum, čeprav ne vemo točno, na katerem puklu smo bili in je bila  smučarija fizično bolj naporna od vzpona, je bila tura odlična. S Plockenpassa smo se vrnili čez Italijo, da smo vrgli pogled na Panettone v Pal Piccolo, kamor se po Rafovih besedah splača prit splezat Via della Rampa.

Danes sem odšel na višinskega prvaka Nokbergov. Sneg na vršnem pobočju, kot je tu v navadi, spihan v spreminjajočo se mehko-trdo kložo. Le-ta seveda ne omogoča kakih smučarskih presežkov. Pravo veselje se začenja nižje, med prvimi drevesi. Zapornica (avtomatska, izgleda dokaj nova) za zadnjo kmetijo v vasi Kaning onemogoča nadaljno vožnjo (kljub spluženi cesti, ), zato te čaka nekaj hoje po sicer “smučljivi” cesti skozi dolino Langalmtal.