Z Žigom sva imela prosto nedeljo. Če sta se s tem že strinjali najini ženi, pa vreme ni hotelo sodelovati. Zjutraj pogled na razmočeno plundro ni vzbujal upanja, aladin pa je obetal nekoliko boljše razmere na zahodu. Tako sva se odpeljala najprej do Špitala, in ker so bili vrhovi tam še vedno zaviti v meglo, še do Lienza. Villgraterski hribi in sosednji Lienški dolomiti so že sramežljivo kukali iznad meglic. Zapeljala sva se do vasice Bannberg (1262m) in se od tam odpravila proti Boses Weibele (2521m). Na poti naju je pozdravilo celo sonce, a vrh se nikakor ni in ni hotel izmotati iz meglenega pokrova. Na višini približno 2300m sva v popolni difuzni svetlobi po dobre pol ure čakanja obupala in odsmučala nazaj v vas. No ja, vrha ni bilo, kljub vsemu pa se je nabralo dobrih 1000 višinskih metrov.
