Kategorija: Obvestila

Po polaganju laminata v soboto, se je na cvetno nedeljo spodobilo it v najino cerkev – hribe. Brskanju po netu je sledila odločitev – greva se spet peljat, kot že parkrat to zimo  – na zahod. Poleg vremenskih obetov, je veljalo upoštevati tudi snežne razmere. Našla sva jih skoraj popolne.

Nostra je ena mala vasica od boga pozabljena, in leži na desnem bregu Zilje kmalu po vstopu v Leško dolino (Lesachtal). Prav zato so tam še vidni stogovi – priča, da so bili tod naseljeni tudi naši ljudje. Jutranje megleno nebo naju je pospremilo skozi gozd, višje gori, se je z gozdom razkadila tudi megla in cel dan je držalo – čisto in mirno. Vrh Runsecka se pokaže šele, ko prideš čez en rob že skoraj 2000 m visoko in ti kar mal “dol pade”. Ampak se hitro spedena še ta del, poplačan z res lepimi razgledi na najvišje Karnijske vrhove: Hoche Warte, Seekopf, Steinwand… in lepa smučarska pobočja. Tudi naju ja čakala lepa pela, saj je bil sneg še čisto nepredelan. Lepo turo in sploh super dan, je potrdilo le še pivo v prvi odprti oštariji.

V glavnem lepa tura

Včeraj smo se odpravili proti Kamniški Bistrici in zavili v stransko dolino z imenom Korošica. Cesta je lepo prevozna do večje plazovine, a k sreči se že po slabih 5 minutah hoje začenja strnjena snežna odeja. Ob vznožju ostenja Krvavca in Zvoha smo prispeli do planine Koren in nadaljevali na Vrh Korena. Načrtovan vzpon na Kalški Greben pa nam je preprečila gosta megla, ki ni in ni hotela zapustiti tega območja. Ker nam ti konci niso preveč domači (vsi trije smo bili tu prvič), smo se pač zadovoljili s spustom z omenjenega vrha. Smuka pa… klože, klože…vseh debelin in trdot. Z mano uživala Mare in Mare.  Danes je bila na sporedu družinska smuka na smučišču, a je viroza pri otrocih spremenila plane. Ker sem bil že ravno zgodaj pokonci in imel nekaj uric časa, sem se odpravil na Brda (2009m). Gosta megla je segala skoraj do vrha, a prav na vrh ni segla. Zaradi sončnega razgleda se je splačalo priti na vrh, smuka v megli po debeli, predirajoči se skorji, pa ni bila ravno vrhunsko doživetje.

Testi klinov so gotovi. Več si lahko preberete na tej povezavi.

Če ti vreme, od načrtovanih štirih plezalnih dni v Paklenici, že v naprej namoči tri, pravzaprav nimaš možnosti za uplezavanje in razplezavanje, kaj šele za izbirčnost, ampak se je treba zelo na hitro odločit za rezervno opcijo.

Torej predsezonska izvidnica v hrvaški plezalni meki odpade in odločitev  za edini podarjeni sončen dan je bila južneje v Omišu.

Glede na to, da te soplezalec že pričakuje na nulti nadmorski višini, izbereš ležerno varianto potovanja, ki te iz celine preko prespane noči, brez da bi se  sploh dobro zavedal, pripelje na mesto, kjer se je sonce šele začelo prebujati.

To ležerno varianto ponujajo Hrvaške železnice. Svojega jeklenega ljubljenca zvečer zapelješ na avtovlak, udobno namestiš še sebe in za borih dobrih 200 HRK se preko noči spočit in naspan znajdeš v Splitu. Le še prevzameš svoj, prav tako spočit avto, odpelješ še dobrih 20 km in že si v drugi hrvaški plezalni meki med morjem, Cetino in neskončnimi plezalnimi možnostmi v prijazni, kompaktni skali.

V Omišu, kjer me je v četrtek, 15. marca že čakal Božo, sva se odločila za že pred leti splezanega Canadairja 6a+, 250 m, vedoč, da se nama z dostopom in sestopom ne bo potrebno posebej ukvarjati.  In sva uživala v tako želenih sončnih žarkih ter jih na zalogo absorbirala za naslednja dva deževna dneva, ki sva jih v nebo vpijajoče preživela »doma v Pločah«.

V nedeljo, pred povratkom domov, se je vreme za nekaj ur zopet omehčalo in dovolilo soncu na spregled, midva pa izkoristila za plezanje v bližnjem plezališču Vrsije. Med telovadbo v skali, sva se »napasla« še špargljev, ki so že začeli previdno kukati na plano.

Pa je minil Božov deloven in temu primernen daljši dopust ter moj mini podaljšani vikend.

V nedeljo, še preden so se po cestah proti Kranjski Gori začele valiti tone pločevine sva s Katarino že stopala od drugega vršiškega ovinka proti Krnici. Najin cilj je bil Drugi slap v Prednji glavi s katerim sva začela tudi lansko lednoplezalsko sezono.

Ob vznožju slapu se zaradi megle višje od prvega skoka ni videlo je bil pa vsaj ta v ledu. Za razliko od treh kaskad lanskega leta sva bila zavoljo velike količine snega tokrat na poti do prvega sidrišča primorana plezati le eno. Tudi nadaljevanje se je izkazalo za precej sneženo saj je »grapa« dovolj položna da se ne obleti do ledu.

Sneg je bil različen. Od mehkega na vrhu do mehkega v globini, vendar so nama vsaj občasne, nekaj dni stare stopinje ponekod olajšale napredovanje. Večino bolj strmih skokov sva uživala v ledu ostalo pa v snegu in tako potegnila šest raztežajev od katerih je vsak vseboval vsaj nekaj ledu. Za popestritev na spustu pa je poskrbela zataknjena vrv.

Ko bi le bile ledne sezone daljše…