Kategorija: Obvestila

V nedeljo 10.6.2018 smo se ob 9ih zvečer dogovorili Jaz Božo in Lidija, da jutri gremo pa plezat. V ponedeljek smo se tako odpravili ob 6ih zjutraj na Vršič. Po ravno pravšnjem dostopu (tolk, da smo se ugrel) smo prišli do smeri Elisa.

Takoj smo opazil, da je prvi cug moker. Po krajši pripravi (odlivanje, otrešanje, kajenje…) smo se spravl plezat. Brez večjih problemov smo preplezali ta moker cug, vsak naslednj pa je bil lepši.

Po slabi uri in pol smo izstopili iz Elise in vstopili v Jeseniško. Božo je spet potegnil naprej, jaz in lidija pa za njim kot 2 trenirana kužka. Čez nekaj zelo lepih in na nekaj mestih rahlo krušljivih cugov, smo osvojili tudi vrh Jeseniške.

Sledila je kratka malica, sestop in PIR

V preteklih dneh sem bil trikrat na Vršiču in plezal (prvič) tri relativno nove smeri. Že prejšnji teden z Mihom Vidovo, včeraj s Saro Zajedo s platami in danes z Markotom Za dve groša fantazije. Vse tri so lepe in priporočljive. Prvi dve sta opremljeni v maniri plezališča, zadnja pa ima nekaj hribovskega pridiha, kajti skala v začetku prvega raztežaja res ni najboljše kvalitete, se pa višje hitro izboljša. Za povsem varno plezanje je potrebno uporabiti kakega metulja ali jebico. Danes (za razliko od prejšnjih dveh dneh), naju v dolino ni preganjal dež.

Prva polovica sezone je mimo in čas je že, da tudi jaz delim svoje alpinistične aktivnosti v tem obdobju. Sezona se je začela z zelo bogato zimo in prav tako solidnimi razmerami za plezanje. To sem izkoristil in z različnimi soplezalci preplezal naslednje smeri: Mala mojstrovka – Deržajeva in Kaminska smer, Špikov graben (z namenom Z grebena Male ponce, obrneva zaradi slabega vremena), Debela peč – Jesih-Potočnik, NŠG J – Uroševa grapa. Po tem je zapadlo veliko snega in plezanje v strmih stenah je bilo precej nevarno. Sicer sva z Žigom Oražmom poizkušala v S steni Šit – Herlec-Kočevar, pa so naju razmere malo pod sredino smeri odvrnile od nadaljnjega plezanja.

Po vplezavanju v zgoraj naštetih smereh se je pričela Slovensko-Britanska izmenjava v sklopu SMAR, katere vodja sem bil jaz. Razmere so bile s časom samo slabše. Z Britanskim soplezalcem sva splezala dve smeri v NŠG – Trmasti kamini in SV greben. Za obe smeri sva dostopala iz tretjega ovinka vršiške ceste. Poleg tega sem v navezi treh splezal naslednje slapove Desni laštanovec, slap v Sela Nevei in Lucifer. Poizkusila sva tudi v Centralnem slapu pod Prisojnikom, pa sva zardi plazov hitro zaključila s plezanjem. Enako se je zgodilo v S steni Debele peči. Več o izmenjavi si lahko preberete tukaj: https://ka.pzs.si/novica.php?pid=12465.

V še vedno precej slabih razmerah smo se v sklopu SMAR odpravili pod Loško steno, kjer smo v dveh dneh opravili samo dostope do različnih sten. Plazovi so se vrstili iz okoliških hribov, zato smo morali biti samo z raziskovanjem zadovoljni.

Ko so se razmere nekoliko umirile sem plezal v S steni Cipernika, smer Zaspanka. Zaradi precej nizke nadmorske višine sva ob spremljavi plazov komaj izstopila. Teden kasneje sva iz Mojstrane po petih urah gaženja dostopila do zimske sobe v Vratih. Naslednji dan sva se odpravila v Skalaško smer. Grmenje v okoliških stenah je bilo preveč nazorno, da bi ga ignorirala, tako kot to storim ponavadi. V začetnih raztežajih sva obrnila in odkorakala nazaj do Mojstrane. S koncem zime sem preplezal še dve lažje smeri: Teranovo v Dolgem hrbtu in Slovensko v Triglavu.

V začetku skalne sezone sva se s punco Zalo odpravila na Češko z namenom plezanja v njihovih peščenjakih. To se je izkazalo za zares dober uvod v skalno plezanje. Kot je že dobro znano, na Češkem ne pustijo uporabljati železnih vmesnih varoval. To ti prav zares dobro nastavi psiho. Plezala sva brez vodnička, tako da niti ne vem katere smeri sem splezal in koliko so ocenjene. Plezaš tisto kar dobro izgleda.

V sklopu SMAR akcije pod Peco v drugem tednu maja sva z Žigom Oražmom za prvo smer v hribih opravila prvo prosto ponovitev smeri Za moje punce v J steni Pece – Kordeževa glava. Smer sva ocenila z VIII+/IX-. Še prejšnji dan sva se na dostopu do koče pod Peco pogovarjala, kako je pametno, da se na začetku sezone malo vplezamo v lažjih smereh. No, to se očitno ni zgodilo. Ker vplezanja nisem dal skozi s prvim vzponom, sem to moral opraviti kasneje z naslednjimi vzponi: Vežica SZ – Gromska strela, Debela peč – Jesih-Potočnik, Kukova špica – JV raz.

Zadnji teden meseca maja smo se v sklopu SMAR odpravili v Dolomite. Natančneje v področje Pala di San Martino. Zaradi precejšnih količin snega in slabega vremena smo bili primorani ostati pri plezanju klasik. Preplezal sem naslednje smeri: Torre Preddidali – Via Ilactalea di luca, Campanile Praddiali – Via del Camini, Cima Canali – Via Buhl, Pala del Refugio – Castiglioni-Detassi. Kljub tednu precej slabega vremena je bil izlet popoln uspeh.

Proti koncu prve polovice sezone pa sem opravil še nekaj družbeno koristnega dela in našega tečajnika Urbana peljal Bratovsko smer v Srebrnjak in Barbaro v Centralno smer v Veliko špičje. Slike spodaj so izbrane iz vseh zgoraj opisanih dogodivščin.

Sobotno dopoldne je lepše preživeti v hribih, kot v šopingu z boljšo polovico, mar ne?Del posadke, ki je bila namenjena na Ljubelj, se je odločil, da je po nočnem deževju zagotovo vse mokro, zato so odpovedali izlet. Z Metodom pa sva rekla, da greva pogledat. Najprej v Lom, kjer sva prevzela opremo za plezališče, nato pa na Ljubelj. Ob pol devetih sva bila pod steno, ki je bila suha kot poper, vreme lepo a ne prevroče; skratka idealno. Šentanska je za navezo, ki šteje 100+ ravno pravšnja, da se telo preveč ne pretegne. Še dobro, da sva že prišla na vrh, ko se je oglasila himna (v dolini je bila proslava ob ostankih bivšega taborišča). Sredi rastežaja bi namreč težko stal mirno brez čelade.

Da ne bi bila doma prezgodaj, sva zavila še na obvezno hidracijo (šolsko uro zakaj se po plezanju pije pivo in ne radenska), potem pa domov kosit travo. Fajn je bilo.

V ponedeljek 4.6.2018 sva se z Volontarjam odpravila na Srebrnjak nad Zadnjo Trento. Dan poprej me je zahakljal na šihtu če grem z njim, še preden sem vedel v kaj se spuščam, sem bil takoj za foro.

Štartala sva ob 5:00 iz Kranjske Gore, ko sva se peljala čez Vršič sva pogruntala da je v kestlu glih še za en K**** bencina. Do parkinga v Zadnji Trenti sva še pribremzala in se podala na dvo-urni dostop do stene. Pod steno je bilo sicer še nekaj flik snega, vendar nič pretresljivega. Pod steno sva na hitro opravila še zadnje takšne in drugačne potrebe in že sva vstopala v steno.

Celotna smer je bila zelo lepa in skala je bila odlična, čeprav ni šlo brez nekaj sproženih kamnov. Že v prvem cugu sva spoznala, da je v smeri puščenih zelo veliko klinov. Prvih par cugov splezava brez težav in že sva pri edinem malo bolj zahtevnem detajlu. Brez večjih problemov premagava tudi njega. Še par cugov in kot bi mignil 4 ure kasneje stopiva na vrh. Na hitro pomalčava in kmalu za tem sestopiva nazaj v dolino. Zgornji del na apzajl, nato malo čez drn in strn do planine in po poti nazaj do avta. Potem pa spet do vrh Vršiča na hlape in nazaj na Jesenice.

Hvala Matija za moj prvi alpinistični vzpon, kljub rahlemu musklfibru v bedrih sem bil z turo zelo zadovoljen.