Prva polovica sezone je mimo in čas je že, da tudi jaz delim svoje alpinistične aktivnosti v tem obdobju. Sezona se je začela z zelo bogato zimo in prav tako solidnimi razmerami za plezanje. To sem izkoristil in z različnimi soplezalci preplezal naslednje smeri: Mala mojstrovka – Deržajeva in Kaminska smer, Špikov graben (z namenom Z grebena Male ponce, obrneva zaradi slabega vremena), Debela peč – Jesih-Potočnik, NŠG J – Uroševa grapa. Po tem je zapadlo veliko snega in plezanje v strmih stenah je bilo precej nevarno. Sicer sva z Žigom Oražmom poizkušala v S steni Šit – Herlec-Kočevar, pa so naju razmere malo pod sredino smeri odvrnile od nadaljnjega plezanja.
Po vplezavanju v zgoraj naštetih smereh se je pričela Slovensko-Britanska izmenjava v sklopu SMAR, katere vodja sem bil jaz. Razmere so bile s časom samo slabše. Z Britanskim soplezalcem sva splezala dve smeri v NŠG – Trmasti kamini in SV greben. Za obe smeri sva dostopala iz tretjega ovinka vršiške ceste. Poleg tega sem v navezi treh splezal naslednje slapove Desni laštanovec, slap v Sela Nevei in Lucifer. Poizkusila sva tudi v Centralnem slapu pod Prisojnikom, pa sva zardi plazov hitro zaključila s plezanjem. Enako se je zgodilo v S steni Debele peči. Več o izmenjavi si lahko preberete tukaj: https://ka.pzs.si/novica.php?pid=12465.
V še vedno precej slabih razmerah smo se v sklopu SMAR odpravili pod Loško steno, kjer smo v dveh dneh opravili samo dostope do različnih sten. Plazovi so se vrstili iz okoliških hribov, zato smo morali biti samo z raziskovanjem zadovoljni.
Ko so se razmere nekoliko umirile sem plezal v S steni Cipernika, smer Zaspanka. Zaradi precej nizke nadmorske višine sva ob spremljavi plazov komaj izstopila. Teden kasneje sva iz Mojstrane po petih urah gaženja dostopila do zimske sobe v Vratih. Naslednji dan sva se odpravila v Skalaško smer. Grmenje v okoliških stenah je bilo preveč nazorno, da bi ga ignorirala, tako kot to storim ponavadi. V začetnih raztežajih sva obrnila in odkorakala nazaj do Mojstrane. S koncem zime sem preplezal še dve lažje smeri: Teranovo v Dolgem hrbtu in Slovensko v Triglavu.
V začetku skalne sezone sva se s punco Zalo odpravila na Češko z namenom plezanja v njihovih peščenjakih. To se je izkazalo za zares dober uvod v skalno plezanje. Kot je že dobro znano, na Češkem ne pustijo uporabljati železnih vmesnih varoval. To ti prav zares dobro nastavi psiho. Plezala sva brez vodnička, tako da niti ne vem katere smeri sem splezal in koliko so ocenjene. Plezaš tisto kar dobro izgleda.
V sklopu SMAR akcije pod Peco v drugem tednu maja sva z Žigom Oražmom za prvo smer v hribih opravila prvo prosto ponovitev smeri Za moje punce v J steni Pece – Kordeževa glava. Smer sva ocenila z VIII+/IX-. Še prejšnji dan sva se na dostopu do koče pod Peco pogovarjala, kako je pametno, da se na začetku sezone malo vplezamo v lažjih smereh. No, to se očitno ni zgodilo. Ker vplezanja nisem dal skozi s prvim vzponom, sem to moral opraviti kasneje z naslednjimi vzponi: Vežica SZ – Gromska strela, Debela peč – Jesih-Potočnik, Kukova špica – JV raz.
Zadnji teden meseca maja smo se v sklopu SMAR odpravili v Dolomite. Natančneje v področje Pala di San Martino. Zaradi precejšnih količin snega in slabega vremena smo bili primorani ostati pri plezanju klasik. Preplezal sem naslednje smeri: Torre Preddidali – Via Ilactalea di luca, Campanile Praddiali – Via del Camini, Cima Canali – Via Buhl, Pala del Refugio – Castiglioni-Detassi. Kljub tednu precej slabega vremena je bil izlet popoln uspeh.
Proti koncu prve polovice sezone pa sem opravil še nekaj družbeno koristnega dela in našega tečajnika Urbana peljal Bratovsko smer v Srebrnjak in Barbaro v Centralno smer v Veliko špičje. Slike spodaj so izbrane iz vseh zgoraj opisanih dogodivščin.
