Iz Kranjske Gore v Mojstrano

Vsakič, ko se peljem po cesti proti Kranjski Gori, na levi opazujem to mogočno kuliso hribov s Špikom  v centru pozornosti. Enkrat med vožnjo, se mi je v glavi pojavila ideja o prečenju vseh vrhov na tej panorami. Po pregledu zemljevidov, sem opazil, da bi lahko prečenje nekoliko podaljšal in ga spravil v bolj smiselno celoto. Tako se je rodila ideja poti iz Kranjske Gore do doma v Mojstrani. Pot sem začel na izhodišču za Kurji vrh nad Jasno in nadaljeval takole: Kurji vrh – Rigljica – Rušica – Vrh nad Rudo – Frdamane police – Špik – Lipnica – Mala Ponca – Velika Ponca – Veliki Oltar – Dovški križ – Škrnatarca – Kukova Špica – Vrtaško Sleme – Vrtaška planina – Mojstrana. Del grebena iz Kukove Špice do Vrtaškega Slemena sem obvil po melišču, saj se mi je plezanje navzdol po navpičnem pesku zdelo prenevarno. Greben sem zapustil malo pred Vrhom nad Možici in se nanj vrnil kmalu za vrhom. Drugače, pa v celotni poti nisem stopil z grebena. Težave plezanja so se pričakovano gibale od II do V, s tem da sem večino težjih odsekov plezal v sestopu. Moram, pa priznati, da je za nekaj IV in V odgovorna lenoba, zaradi katere sem se hitro zadovoljil z izbranimi prehodi. S seboj sem imel 30 m vrvi in Beal Escaper za spust z Rušice, Vrha nad Rudo ter enkrat v grebenu Male Ponce.

Glede na pametno uro, je dolžina celotne ture cca. 23 km. Pri tem sem v vzponu pridelal 3500 višincev, pri spustu pa 3800. Za pot sem potreboval 12 ur in 20 minut. Čas bi bil lahko za kakšno uro boljši, če bi na določenih mestih boljše izbral prehode. Glede na to, da sem bil sam, je bila analiza ture doma. No, pa saj tisti, ki me poznate veste, da je analiza ture zadnja na seznamu mojih prioritet v plezalnem dnevu.

Vršac – Onkraj resničnosti

Prejšnji teden je Bor predlagal, da bi se v sklopu SMAR akcije v Trenti podala v S steno Vršaca. V isti sapi je predlagal smer Onkraj resničnosti. Sam sem zaradi osredotočenosti pisanja magistrske naloge hitro pristal na predlog, ne da bi vložil vsaj malo energije v njegov pregled. Kot sem v avtu na poti v Trento bolj natančno izvedel, je to 250 meterska smer, ki ima vsega štiri proste ponovitve. Smer se nahaja tik pod robom stene, do tja pa moraš skupno splezati »dostopnih« 750 m Ceklinove smeri ter Smeri mladosti.

Do vstopa v Smer mladosti sva plezala nenavezana, saj v skoraj navpičnih trentarskih travah itak ni kaj dosti varovanja. Smer Onkraj resničnosti se začne po štirih raztežajih Smeri mladosti, nad prvim pasom manjših streh, ki sekajo steno. Prvi raztežaj te pripelje na razkošno polico pod detajl smeri. Polica ti obenem daje udobno stojišče in dobro psihično oporo, hkrati pa vzbuja neprijetne občutke, ko se nekaj metrov nad njo napenjaš brez varovanja. Raztežaj nad polico je prosto ocenjen z VIII. S to oceno se tudi strinjava. Smer nad detajlom nadaljuje v desno in naprej čez velike strehe, ki niso tako težavne kot izgledajo. Ravno pod strehami, naju je ujela kratka nevihta, kar nama je dalo razlog za počitek. Na pogled majhne in redke kaplje so precej namočile zgornji del stene, tako da sva se bila primorana premikati bolj počasi. Izstopila sva z mrakom ter čez mokre trave mimo koče sestopila nazaj v dolino Zadnjice.

Nova smer: Velika Mojstrovka S stena, Človek ne jezi se

Približno mesec dni nazaj, ko sva z Borom Levičnikom (AO Matica) v S steni Velike Mojstrovke plezala smer Žica v uč, sva opazila možnost nove linije levo od te smeri. Skala se v tem predelu postavi zelo pokonci, kar je vlilo precejšno mero dvoma glede prehodov čez nekoliko previsen pas stene. V nedeljo 19.7, se je vreme končno malo ustalilo in Bor predlaga plezanje pred mesecem dni nagledane nove smeri. Sam sem s težavo sprejel predlog, ker sem imel občutek, da bova šla v steno zaradi prevelikih težav, samo obrnit. Po plezanju prvih štirih raztežajev, je bilo jasno, da so v tej liniji poskusili že večkrat. Našla sva namreč en klin z vrvico in dva že izdelana sidrišča za spust. Poleg tega je približno 30 m desno visela vrv, ki je bila pripeta v fiksno točno. Vsi najdeni klini so samo še potrdili dejstvo, da v previsnem pasu stene najverjetneje ni prehoda. Izkazalo se je, da predhodniki zgleda niso dovolj časa opazovali stene, da bi nekoliko desno odkrili tanko zajedico, ki se vije proti desni (VII-). Kljub temu, da je skala popolnoma rumena in spominja na podrtijo, je v tem delu zelo dobra. Zajeda se konča v monolitni plati, ki te pripelje na široko polico. Od tu nama je čez previsen pas manjkalo samo še kakih 40 m, možnosti za napredovanje, pa ni bilo ravno veliko. Odločim se, da zarinem naravnost navzgor v poč, kjer je izgledalo, da bo nekaj varovanja in oprimkov (VIII-). Izkazalo se je, da se poč s popuščanjem naklonine konča in se prelevi v plato, ki je na prvi pogled popolnoma gladka. Ob drugem pogledu najdem nekaj dobrih oprimkov, zabijem par slabih klinov in zarinem čez do majhne police. Tako je bila uganka na pogled nemogočega dela stene rešena. Do vrha težave ne presegajo šeste stopnje, skala pa je z izjemo kamina, izredno kompaktna s solidnimi možnostmi za varovanje.

PRV:
Velika Mojstrovka, S stena
Človek ne jezi se, 500 m, VIII-/VI, 10h
Bor Levičnik, Matija Volontar
19.7.2020

Vplezavanje v skalno sezono

Vsak začetek sezone, pa naj bo to zimska ali poletna se izplača začeti z nekaj lažjimi turami, da se um in telo spomnita specifike gibanja. Za začetek letošnje poletne sezone v hribih, sva si na deževno soboto v začetku junija, izbrala eno izmed najbolj klasičnih smeri nad Vršičem – Zajeda v NŠG. Da je bilo vplezavanje bolj »pristno«, sem plezalke pustil doma. Naslednja smer za privajanje na zamenjavo sezone je bila prav tako v hribu nad Vršičem. Z Borom sva se podala v Veliko Mojstrovko, kjer sva opravila prvo ponovitev smeri Žica v uč (VII), ki je bila tudi prosta. Sledil je tečaj iz vodenja v skali za gorske vodnike, kjer smo v šestih dneh opravili šest vzponov. Sam sem vadil vodenje v naslednjih smereh: 1. dan – Zeleniške špice, 2. dan – Planjava S – Gradišnik-Ogrin + Dular-Juvan + SZ greben do vrha Planjave (cca 1300 m, VII-/IV-V) 3. dan – Planjava Z – Smer Svetelove (170 m, IV+), 4. dan – greben Rigljica – Frdamane Police, 5. dan – Travnik S – Ašenbrenerjeva smer (850m, VI), 6. dan – M. Mojstrovka S – S raz + grapa do vrha (250 + 100 m, IV+). Po nekaj dneh počitka, je želja po plezanju spet narasla in z Žigo sva se odpravila v S steno Travnika. Že s poti izpod Slemena sva opazila, da je najina zamišlena linija precej mokra. Še dobro, da sem imel od tečaja nekaj dodatnih skic različnih smeri na telefonu, tako da sva lahko hitro izbrala alternativo. Odločila sva se za mojstrovino Kneza – Svečo (850m, VI+). Smer ponuja kompaktno skalo, odlične prehode in izstopi točno na špici hriba.

Čeprav precej pozno, se je vplezavanje končalo. Kako dobro sem dejansko vplezan pa se bo kot vedno, pokazalo šele ob plezanju kakšne bolj resne smeri.

Prva polovica zime

Že malo več kot polovica zime je mimo in čas je, da tudi jaz poročam o svojih alpinističnih aktivnostih. V začetku decembra je bilo kmalu jasno, da večje količine snega ne bo na vidiku še kar nekaj časa. Če gledamo z vidika plezalnih razmer je to odlično – dostopi so lahki, plezanje hitro in sestopi plazovno nenevarni. Iste razmere so za smučanje seveda slabe – smuče je treba nositi visoko zato, da potem točimo solze ob pogledu na spodnjo plat smuči. Nekako me to ni ustavilo, da sem v začetku sezone pregledal razmere v obliki turnih smuk na Malo in Veliko Mojstrovko, Stenar 2x, Rž, Preber(AT). Seveda iz daljave lahko le do neke mere ocenimo razmere, treba je plezat!

Prvi poskus zimskega vzpona v tej zimi je bil Brojanov raz v Stenarju z Jaotom, ki se je po slabih treh raztežajih končal zaradi slabih/toplih razmer. Nekaj dni kasneje sem se spet znašel pod S steno Stenarja (že četrtič v dveh tednih), kjer sva z Marijo Jeglič poskusila v Kaminski smeri. Podobno kot prejšnjič sva nekje po treh raztežajih obrnila zaradi odstopljenega ledu in posledično nevarnih razmer. Proti koncu decembra so se po nekajkratnem nihanju temperatur razmere končno obrnile v našo prid. Z Nejcem Marčičem in Borom Levičnikom smo se navezali pod S Triglavsko steno in v zelo hitrem postopku splezali Dolgo nemško smer (od avta do avta 14 ur). Takih razmer se ne zapravlja, zato z Borom vajo čez 3 dni ponoviva z vzponom čez Prusik-Sazleyovo smer v Triglavu. Razmere niso bile čez celo steno idealne, vendar so omogočile varen vzpon. Tokrat sva potrebovala 20ur za celoten krog.

Po novem letu so nastopile dobre razmere za ledno plezanje tako smo v sklopu izobraževanja GV preplezali Levi, Srednji, Desni in var. Desnega slapu pod Prisankom. Prav tako sem 2x plezal Spodnji Ledinski slap v dobri razmerah.

Po zaključenih izpitih iz ledu za GV, sem se moral posvetiti izpitom na faksu. Med učenjem sem si izboril en dan, ko sva z Borom v slabih vremenskih razmerah splezala SV raz Jalovca – zares dobra in zahtevna smer.

Izobraževanje GV se je nadaljevalo s plezanjem zimskih smeri v sklopu katerega sem v enem tednu preplezal smeri: Turska gora – Peščeni raz, Spodnji rokav – Potočnik&Tominšek, SV (celotni) greben Prestreljenika, prečenje Široka peč – Dovški križ, Triglav – Slovenska smer (teden dni kasneje od ostalih smeri).

Razmere za plezanje so še vedno dobre. Pejte plezat, da se ne bo samo od smučanja bralo 🙂