Avtor: Matija Volontar

Letošnja zima je bila za plezalce zelo prijazna. Sicer zelo dobrih snežnih razmer ni bilo, je bilo pa malo snega na dostopih in v stenah. Decembra sem začel plezalno sezono z vodenjem preko nam dobro poznanega S raza v Mali Mojstrovki. Precej poprhana smer, je kljub nizki težavnosti služila za dobro kalibracijo telesa in psihe – še toliko bolj, ker sem bil v vlogi vodnika. Kmalu za tem sva se z Lukom Stražarjem dogovorila za Direktno smer v Špiku. To je bilo v začetku leta po obilnem sneženju, kar je pomenilo, da dostopi niso bili več tako udobni. Najin cilj je bil, da smer preplezava v enem dnevu. S hojo sva začela ob 3.00 in ob 7.00 sva se že navezala na vrv na vrh Rušnate glave. Razmere v spodnjem delu stene, do Dibonove police, so bile precej slabe. Gladka skala in prhek sneg. Od police naprej, ko se stena postavi pokonci pa so se začele boljše razmere. Celo nekaj škripavca se je našlo. Po 17 urah plezanja sva si na vrhu stisnila roke in laufala v dolino. Nekaj dni po tem, sem med vodenjem po Slovenski smeri opazoval desni del Triglavske stene in z vrha sporočil Boru Levičniku, da od daleč razmere v Skalaški smeri obetajo hitro plezanje. Štiri dni po tem sva zgodaj zjutraj odrinila od Peričnika. Plan je bil precej preprost in zelo podoben tistemu s Špika – smer preplezati v enem dnevu. Ob prvem svitu sva se navezala na vrv in začela s plezanjem. Smer je bila precej suha in tudi sneg je bil na ključnih mestih predelan, kar je omogočalo hitro napredovanje. Med plezanjem je bil konstantno prisoten močan veter (40 km/h), ki naj bi po napovedi ponehal okoli sedmih zjutraj, vendar je vztrajal prav do sončnega zahoda. Veter je bil predvsem problematičen na Gorenjskem turncu, kjer se zaradi snega naredi ozek greben. Plezanje v vršnem delu je bilo res uživaško – popolnoma suha skala v težjih delih in predelan sneg na položnejših delih. Vrh sva dosegla po 13 urah od avta v Peričniku. Več si lahko ogledate v videu: https://www.youtube.com/watch?v=z_SN94vIwqM.  Suhe razmere so se nadaljevale, kar je bilo treba izkoristit. Tako sva se z Žigo Oražmom dogovorila za Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki. Smer je bila v veliki večini suha, tako sva za smer potrebovala malo več kot pet ur. Plezanje Kovinarske smeri si lahko ogledate v videu: https://www.youtube.com/watch?v=fTfGWYe0nIE. Apetiti za splezat nekaj težjega so spet zrasli. Tako sva se z Žigo dogovorila, da tokrat splezava klasiko Kamniško-Savinjskih alp – Direktno v Štajerski Rinki. Ko sva dosegla vrh Turskega žleba, naju je spet pozdravil stari prijatelj veter, ki nama je spremenil plane. V takem mrazu enostavno nebi prišla čez v enem dnevu. Tako sva se odločila za nekoliko lažjo smer – Igličevo v Mali Rinki. Smer je res klasična linija, vendar je v taki suhi zimi večkrat potrebno zares zbrano plezanje čez plate. Za smer sva potrebovala nekaj več kot 5 ur. Video plezanja v Mali Rinki je tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=aIqe-_d6U0I.  Ko je že kazalo, da se bodo temperature začele dvigovati sem se odpravil na solo vzpon preko smeri Potočnik-Tominšek v Spodnjem Rokavu in turo podaljšal še z grebenskim prečenjem do Srednjega Rokava. Zares top! Izpred domačih vrat v Mojstrani, sem do vrha Spodnjega Rokava potreboval 4 ure in 45 min. Kratek video plezanja si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=dhX6u-K_xoM.

Sedaj pa še malo smučanja, potem pa topla skala!

Vsakič, ko se peljem po cesti proti Kranjski Gori, na levi opazujem to mogočno kuliso hribov s Špikom  v centru pozornosti. Enkrat med vožnjo, se mi je v glavi pojavila ideja o prečenju vseh vrhov na tej panorami. Po pregledu zemljevidov, sem opazil, da bi lahko prečenje nekoliko podaljšal in ga spravil v bolj smiselno celoto. Tako se je rodila ideja poti iz Kranjske Gore do doma v Mojstrani. Pot sem začel na izhodišču za Kurji vrh nad Jasno in nadaljeval takole: Kurji vrh – Rigljica – Rušica – Vrh nad Rudo – Frdamane police – Špik – Lipnica – Mala Ponca – Velika Ponca – Veliki Oltar – Dovški križ – Škrnatarca – Kukova Špica – Vrtaško Sleme – Vrtaška planina – Mojstrana. Del grebena iz Kukove Špice do Vrtaškega Slemena sem obvil po melišču, saj se mi je plezanje navzdol po navpičnem pesku zdelo prenevarno. Greben sem zapustil malo pred Vrhom nad Možici in se nanj vrnil kmalu za vrhom. Drugače, pa v celotni poti nisem stopil z grebena. Težave plezanja so se pričakovano gibale od II do V, s tem da sem večino težjih odsekov plezal v sestopu. Moram, pa priznati, da je za nekaj IV in V odgovorna lenoba, zaradi katere sem se hitro zadovoljil z izbranimi prehodi. S seboj sem imel 30 m vrvi in Beal Escaper za spust z Rušice, Vrha nad Rudo ter enkrat v grebenu Male Ponce.

Glede na pametno uro, je dolžina celotne ture cca. 23 km. Pri tem sem v vzponu pridelal 3500 višincev, pri spustu pa 3800. Za pot sem potreboval 12 ur in 20 minut. Čas bi bil lahko za kakšno uro boljši, če bi na določenih mestih boljše izbral prehode. Glede na to, da sem bil sam, je bila analiza ture doma. No, pa saj tisti, ki me poznate veste, da je analiza ture zadnja na seznamu mojih prioritet v plezalnem dnevu.

Prejšnji teden je Bor predlagal, da bi se v sklopu SMAR akcije v Trenti podala v S steno Vršaca. V isti sapi je predlagal smer Onkraj resničnosti. Sam sem zaradi osredotočenosti pisanja magistrske naloge hitro pristal na predlog, ne da bi vložil vsaj malo energije v njegov pregled. Kot sem v avtu na poti v Trento bolj natančno izvedel, je to 250 meterska smer, ki ima vsega štiri proste ponovitve. Smer se nahaja tik pod robom stene, do tja pa moraš skupno splezati »dostopnih« 750 m Ceklinove smeri ter Smeri mladosti.

Do vstopa v Smer mladosti sva plezala nenavezana, saj v skoraj navpičnih trentarskih travah itak ni kaj dosti varovanja. Smer Onkraj resničnosti se začne po štirih raztežajih Smeri mladosti, nad prvim pasom manjših streh, ki sekajo steno. Prvi raztežaj te pripelje na razkošno polico pod detajl smeri. Polica ti obenem daje udobno stojišče in dobro psihično oporo, hkrati pa vzbuja neprijetne občutke, ko se nekaj metrov nad njo napenjaš brez varovanja. Raztežaj nad polico je prosto ocenjen z VIII. S to oceno se tudi strinjava. Smer nad detajlom nadaljuje v desno in naprej čez velike strehe, ki niso tako težavne kot izgledajo. Ravno pod strehami, naju je ujela kratka nevihta, kar nama je dalo razlog za počitek. Na pogled majhne in redke kaplje so precej namočile zgornji del stene, tako da sva se bila primorana premikati bolj počasi. Izstopila sva z mrakom ter čez mokre trave mimo koče sestopila nazaj v dolino Zadnjice.

Približno mesec dni nazaj, ko sva z Borom Levičnikom (AO Matica) v S steni Velike Mojstrovke plezala smer Žica v uč, sva opazila možnost nove linije levo od te smeri. Skala se v tem predelu postavi zelo pokonci, kar je vlilo precejšno mero dvoma glede prehodov čez nekoliko previsen pas stene. V nedeljo 19.7, se je vreme končno malo ustalilo in Bor predlaga plezanje pred mesecem dni nagledane nove smeri. Sam sem s težavo sprejel predlog, ker sem imel občutek, da bova šla v steno zaradi prevelikih težav, samo obrnit. Po plezanju prvih štirih raztežajev, je bilo jasno, da so v tej liniji poskusili že večkrat. Našla sva namreč en klin z vrvico in dva že izdelana sidrišča za spust. Poleg tega je približno 30 m desno visela vrv, ki je bila pripeta v fiksno točno. Vsi najdeni klini so samo še potrdili dejstvo, da v previsnem pasu stene najverjetneje ni prehoda. Izkazalo se je, da predhodniki zgleda niso dovolj časa opazovali stene, da bi nekoliko desno odkrili tanko zajedico, ki se vije proti desni (VII-). Kljub temu, da je skala popolnoma rumena in spominja na podrtijo, je v tem delu zelo dobra. Zajeda se konča v monolitni plati, ki te pripelje na široko polico. Od tu nama je čez previsen pas manjkalo samo še kakih 40 m, možnosti za napredovanje, pa ni bilo ravno veliko. Odločim se, da zarinem naravnost navzgor v poč, kjer je izgledalo, da bo nekaj varovanja in oprimkov (VIII-). Izkazalo se je, da se poč s popuščanjem naklonine konča in se prelevi v plato, ki je na prvi pogled popolnoma gladka. Ob drugem pogledu najdem nekaj dobrih oprimkov, zabijem par slabih klinov in zarinem čez do majhne police. Tako je bila uganka na pogled nemogočega dela stene rešena. Do vrha težave ne presegajo šeste stopnje, skala pa je z izjemo kamina, izredno kompaktna s solidnimi možnostmi za varovanje.

PRV:
Velika Mojstrovka, S stena
Človek ne jezi se, 500 m, VIII-/VI, 10h
Bor Levičnik, Matija Volontar
19.7.2020

Vsak začetek sezone, pa naj bo to zimska ali poletna se izplača začeti z nekaj lažjimi turami, da se um in telo spomnita specifike gibanja. Za začetek letošnje poletne sezone v hribih, sva si na deževno soboto v začetku junija, izbrala eno izmed najbolj klasičnih smeri nad Vršičem – Zajeda v NŠG. Da je bilo vplezavanje bolj »pristno«, sem plezalke pustil doma. Naslednja smer za privajanje na zamenjavo sezone je bila prav tako v hribu nad Vršičem. Z Borom sva se podala v Veliko Mojstrovko, kjer sva opravila prvo ponovitev smeri Žica v uč (VII), ki je bila tudi prosta. Sledil je tečaj iz vodenja v skali za gorske vodnike, kjer smo v šestih dneh opravili šest vzponov. Sam sem vadil vodenje v naslednjih smereh: 1. dan – Zeleniške špice, 2. dan – Planjava S – Gradišnik-Ogrin + Dular-Juvan + SZ greben do vrha Planjave (cca 1300 m, VII-/IV-V) 3. dan – Planjava Z – Smer Svetelove (170 m, IV+), 4. dan – greben Rigljica – Frdamane Police, 5. dan – Travnik S – Ašenbrenerjeva smer (850m, VI), 6. dan – M. Mojstrovka S – S raz + grapa do vrha (250 + 100 m, IV+). Po nekaj dneh počitka, je želja po plezanju spet narasla in z Žigo sva se odpravila v S steno Travnika. Že s poti izpod Slemena sva opazila, da je najina zamišlena linija precej mokra. Še dobro, da sem imel od tečaja nekaj dodatnih skic različnih smeri na telefonu, tako da sva lahko hitro izbrala alternativo. Odločila sva se za mojstrovino Kneza – Svečo (850m, VI+). Smer ponuja kompaktno skalo, odlične prehode in izstopi točno na špici hriba.

Čeprav precej pozno, se je vplezavanje končalo. Kako dobro sem dejansko vplezan pa se bo kot vedno, pokazalo šele ob plezanju kakšne bolj resne smeri.