Avtor: Matija Volontar

Že malo več kot polovica zime je mimo in čas je, da tudi jaz poročam o svojih alpinističnih aktivnostih. V začetku decembra je bilo kmalu jasno, da večje količine snega ne bo na vidiku še kar nekaj časa. Če gledamo z vidika plezalnih razmer je to odlično – dostopi so lahki, plezanje hitro in sestopi plazovno nenevarni. Iste razmere so za smučanje seveda slabe – smuče je treba nositi visoko zato, da potem točimo solze ob pogledu na spodnjo plat smuči. Nekako me to ni ustavilo, da sem v začetku sezone pregledal razmere v obliki turnih smuk na Malo in Veliko Mojstrovko, Stenar 2x, Rž, Preber(AT). Seveda iz daljave lahko le do neke mere ocenimo razmere, treba je plezat!

Prvi poskus zimskega vzpona v tej zimi je bil Brojanov raz v Stenarju z Jaotom, ki se je po slabih treh raztežajih končal zaradi slabih/toplih razmer. Nekaj dni kasneje sem se spet znašel pod S steno Stenarja (že četrtič v dveh tednih), kjer sva z Marijo Jeglič poskusila v Kaminski smeri. Podobno kot prejšnjič sva nekje po treh raztežajih obrnila zaradi odstopljenega ledu in posledično nevarnih razmer. Proti koncu decembra so se po nekajkratnem nihanju temperatur razmere končno obrnile v našo prid. Z Nejcem Marčičem in Borom Levičnikom smo se navezali pod S Triglavsko steno in v zelo hitrem postopku splezali Dolgo nemško smer (od avta do avta 14 ur). Takih razmer se ne zapravlja, zato z Borom vajo čez 3 dni ponoviva z vzponom čez Prusik-Sazleyovo smer v Triglavu. Razmere niso bile čez celo steno idealne, vendar so omogočile varen vzpon. Tokrat sva potrebovala 20ur za celoten krog.

Po novem letu so nastopile dobre razmere za ledno plezanje tako smo v sklopu izobraževanja GV preplezali Levi, Srednji, Desni in var. Desnega slapu pod Prisankom. Prav tako sem 2x plezal Spodnji Ledinski slap v dobri razmerah.

Po zaključenih izpitih iz ledu za GV, sem se moral posvetiti izpitom na faksu. Med učenjem sem si izboril en dan, ko sva z Borom v slabih vremenskih razmerah splezala SV raz Jalovca – zares dobra in zahtevna smer.

Izobraževanje GV se je nadaljevalo s plezanjem zimskih smeri v sklopu katerega sem v enem tednu preplezal smeri: Turska gora – Peščeni raz, Spodnji rokav – Potočnik&Tominšek, SV (celotni) greben Prestreljenika, prečenje Široka peč – Dovški križ, Triglav – Slovenska smer (teden dni kasneje od ostalih smeri).

Razmere za plezanje so še vedno dobre. Pejte plezat, da se ne bo samo od smučanja bralo 🙂

Po vrnitvi iz Himalaje, je na čistem zraku v Sloveniji precej lažje dihati. Ne samo zato, ker je zrak čist, pač pa zato ker ga je enostavno “več”. Škoda bi bilo, da bi ob vsej obilici zraka sedel doma, zato se štiri dni po prihodu domov (15.8) odločim za povezovalen vzpon preko treh lažjih smeri v vzhodnih Julijskih alpah. Sprehod se je začel v dolini Krnice. Zapodil sem se v malo ali nič obljuden vrh Dovški gamsovec, bolj natančno, v Kaltenegerjevo smer. Smer je precej kompaktna, samo dostop je do neke mere kompleksen. Z vrha se zapodim v smeri severne stene Stenarja, kjer splezam Prevčevo smer z direktnim izstopom na vrh. Po nekaj daljših korakih se znajdem pod Steno, kjer začnem s plezanjem Slovenske smeri. Po mesecu dni brez krušljivega Slovenskega apnenca, se spodobi, da stopim še na vrh Triglava, ki ga dosežem preko direktne variante SZ grebena. Nekaj minut več kot 8 ur od odhoda od avta stojim pri stoplu, odprem čokolado in začnem s sestopom. Ja, naši hribi so res majhni. Za slikanje nisem imel časa, zato je nastala samo ena s Kredarice, ki prikazuje zmatrane teniske od meseca Himalaje in tekanja po naših meliščih.

Ob moji neudeležbi na ferajnovskih aktivnostih, je že čas, da se malo oddložim, vsaj s prispevkom. Pretekla zima je potekala podobno kot vse prej s to razliko, da sem precej več časa namenil smučanju. Prvi vzpon pretekle zime je bil v severni steni NŠG. Z Borom Levičnikom sva poizkusila v smeri Zajeda, vendar sva zaradi prepočasnosti po treh raztežajih obrnila. V steni so bile zares slabe razmere. Po nekaj obiskih drytoolišč, sva se z Žigom Kalajžičem pognala v S steno Gulc, kjer sva v desetih urah (zato sem zamdil na sprejem) najverjetneje splezala prvenstveno smer do težavnosti M6, 500m. Do novega leta je zapadlo precej snega, zato sem večino časa preživel na cepinih v skali ali pa v telovadnici. Januarja sva z Janezom Svoljškom zaslutila razmere v S steni Luknje Peči. Najprej sva poiskusila s plezanjem v Centralni smeri, vendar sva v temi popolnoma zgrešila vstop. V času ki sva ga izgubila z iskanjem smeri, sva spremenila načrte in začela s plezanjem nekoliko lažje in jasne smeri Juvan-Šteblaj. Slabe razmere so prekinile najino plezanje malo pod polovico stene. Približno petnajst turnih smukov (priprava na izpite GV) kasneje, se je končno spet pojavila možnost za plezanje v hribih. Tokrat sem se odločil za solo vzpon. V mislih sem imel grapo med Malo in Veliko Goličico. Že s ceste opazim, da grapa ni popolnoma staknjena, vendar sem se odločil da vseeno poiskusim. Po Hanzovi sem hitro prigazil do vznožja grape, ter splezal do mesta kjer grapo preseka 15m skalna pregrada. Zaradi vode in snega je skala zelo gladka, kar mi je onemogočilo vzpon naprej. Po grapi sem splezal nazaj dol kakih 100m ter zavil levo (gledano gor) v Načelniško smer, ki je bila solidno narejena. Plezal sem po logičnih razčlembah težavnosti M4-5 dokler mi tik pod vrhom približno 20 meterska skalna pregrada z rahlim previsom ni zaprla poti. Oziram se naokoli kje bi se dalo čez, pa le opazim poč kamor bi lahko zataknil cepine. Kasneje v poči zagledam tudi nekaj klinov. V glavi se počutim dobro, zato brez večjih oklevanj začnem s plezanjem. Z naviranjem cepinov v poči nekako najdem dovolj opore, da se spravim čez previs na snežno polico. Težave so se gibale okoli M6/VI-. Kasneje sem iz ultra starega vodniča ugotovil, da je to izstopna varianta Direktne smeri. Po kratkem oddihu splezam še nekaj lažjega sveta do vrha, si čestitam, in nadaljujem s plezanjem navzdol po jugo-vzhodni strani na sedlo ter do avta. Dva dni kasneje je sledila  prva akcija SMAR. Gostili smo dokaj nenavadne goste: Bosance in Gruzijce. V začetku sva se z bosanskim gostom podala v S steno Planjave, kjer sva splezala precej solidno narejeno Belo grapo. Z gruzijskimi gosti sem poizkusil v eni izmed smeri v Kraj sten, vendar brez sreče. Z Borom Levičnikom sva v okviru izmenjave pravtako poizkusila v smeri DKV, vendar sva zaradi slabih razmer obrnila. Uradno poročilo akcije: https://www.pzs.si/novice.php?pid=13283

Par dni po koncu izmenjave, sem takoj pristal na povabilo so-Smarovca Žiga Oražma, ki mi je ponujal zahodno steno Brane. Ob prvem obisku sva splezala Vojkino smer, ob drugem obisku čez dva dni pa sva opravila zahtevno 1.ZP smeri Garfield, z novo izstopno varianto: http://www.aokamnik.si/clanki.php?pid=807

Približno petnajst turnih smukov kasneje smo se s SMAR-om odpravili za 7 dni v Ecrine – Ailefroide. Mislim, da je to prva akcija na kateri nismo opravili enega resnega alpinističnega vzpona. Vsak naš poiskus so zavrnile slabe razmere ali pa plaz. Slabo vreme smo izkoristili za frikanje in načrtovanje naslednjih podvigov.

Zima je bila uspešno posvečena pripravi na poletno odpravo v Indijo. Zdaj pa v skalo!

Včerja 1.7 sva se z Borom Levičnikom mudila v S steni Vrha Labrje. Steno in potencialno linijo sem prvič opazil, ko sva pred mesecem z Barbaro plezala v Visokem Špičju. Omenjena stena nima vidne očitne razčlembe, ki bi vodila od dna do vrha stene. Ko sva si steno z Borom po bližje ogledovala sva precej časa porabila, da sva ugotovila, kje bi sploh začela. Moja prvotna ideja, desno od strehe, je ponujala preveč neznank zato sva se odločila, da začneva najin podvig levo od strehe. Prvi resen raztežaj, ki je tudi detajl smeri, je v začetku nudi zelo lepo plezanje nato pa se hitro in prekrito spremeni v podrtijo. V nadaljevanju raztežaja je predvsem pomembno, da pametno izbiramo oprimke. V ključnem mestu sva pustila en klin. Smer v nadaljevanju ponuja zares dobro in kompaktno skalo ter zračno plezanje do vrha. Pa še inspiracija za ime smeri: https://www.youtube.com/watch?v=8LZgEOKvatM

Prva polovica sezone je mimo in čas je že, da tudi jaz delim svoje alpinistične aktivnosti v tem obdobju. Sezona se je začela z zelo bogato zimo in prav tako solidnimi razmerami za plezanje. To sem izkoristil in z različnimi soplezalci preplezal naslednje smeri: Mala mojstrovka – Deržajeva in Kaminska smer, Špikov graben (z namenom Z grebena Male ponce, obrneva zaradi slabega vremena), Debela peč – Jesih-Potočnik, NŠG J – Uroševa grapa. Po tem je zapadlo veliko snega in plezanje v strmih stenah je bilo precej nevarno. Sicer sva z Žigom Oražmom poizkušala v S steni Šit – Herlec-Kočevar, pa so naju razmere malo pod sredino smeri odvrnile od nadaljnjega plezanja.

Po vplezavanju v zgoraj naštetih smereh se je pričela Slovensko-Britanska izmenjava v sklopu SMAR, katere vodja sem bil jaz. Razmere so bile s časom samo slabše. Z Britanskim soplezalcem sva splezala dve smeri v NŠG – Trmasti kamini in SV greben. Za obe smeri sva dostopala iz tretjega ovinka vršiške ceste. Poleg tega sem v navezi treh splezal naslednje slapove Desni laštanovec, slap v Sela Nevei in Lucifer. Poizkusila sva tudi v Centralnem slapu pod Prisojnikom, pa sva zardi plazov hitro zaključila s plezanjem. Enako se je zgodilo v S steni Debele peči. Več o izmenjavi si lahko preberete tukaj: https://ka.pzs.si/novica.php?pid=12465.

V še vedno precej slabih razmerah smo se v sklopu SMAR odpravili pod Loško steno, kjer smo v dveh dneh opravili samo dostope do različnih sten. Plazovi so se vrstili iz okoliških hribov, zato smo morali biti samo z raziskovanjem zadovoljni.

Ko so se razmere nekoliko umirile sem plezal v S steni Cipernika, smer Zaspanka. Zaradi precej nizke nadmorske višine sva ob spremljavi plazov komaj izstopila. Teden kasneje sva iz Mojstrane po petih urah gaženja dostopila do zimske sobe v Vratih. Naslednji dan sva se odpravila v Skalaško smer. Grmenje v okoliških stenah je bilo preveč nazorno, da bi ga ignorirala, tako kot to storim ponavadi. V začetnih raztežajih sva obrnila in odkorakala nazaj do Mojstrane. S koncem zime sem preplezal še dve lažje smeri: Teranovo v Dolgem hrbtu in Slovensko v Triglavu.

V začetku skalne sezone sva se s punco Zalo odpravila na Češko z namenom plezanja v njihovih peščenjakih. To se je izkazalo za zares dober uvod v skalno plezanje. Kot je že dobro znano, na Češkem ne pustijo uporabljati železnih vmesnih varoval. To ti prav zares dobro nastavi psiho. Plezala sva brez vodnička, tako da niti ne vem katere smeri sem splezal in koliko so ocenjene. Plezaš tisto kar dobro izgleda.

V sklopu SMAR akcije pod Peco v drugem tednu maja sva z Žigom Oražmom za prvo smer v hribih opravila prvo prosto ponovitev smeri Za moje punce v J steni Pece – Kordeževa glava. Smer sva ocenila z VIII+/IX-. Še prejšnji dan sva se na dostopu do koče pod Peco pogovarjala, kako je pametno, da se na začetku sezone malo vplezamo v lažjih smereh. No, to se očitno ni zgodilo. Ker vplezanja nisem dal skozi s prvim vzponom, sem to moral opraviti kasneje z naslednjimi vzponi: Vežica SZ – Gromska strela, Debela peč – Jesih-Potočnik, Kukova špica – JV raz.

Zadnji teden meseca maja smo se v sklopu SMAR odpravili v Dolomite. Natančneje v področje Pala di San Martino. Zaradi precejšnih količin snega in slabega vremena smo bili primorani ostati pri plezanju klasik. Preplezal sem naslednje smeri: Torre Preddidali – Via Ilactalea di luca, Campanile Praddiali – Via del Camini, Cima Canali – Via Buhl, Pala del Refugio – Castiglioni-Detassi. Kljub tednu precej slabega vremena je bil izlet popoln uspeh.

Proti koncu prve polovice sezone pa sem opravil še nekaj družbeno koristnega dela in našega tečajnika Urbana peljal Bratovsko smer v Srebrnjak in Barbaro v Centralno smer v Veliko špičje. Slike spodaj so izbrane iz vseh zgoraj opisanih dogodivščin.