Kategorija: Obvestila

Štartamo v dežju z Nušo in Rokom v soboto zjutraj z Jermance in kot kaže še polovica Slovenije z nami, saj smo komaj imeli kje parkirati. Hoja se je pričela kar v gosjem redu, jasno vsi v Repov kot. Sonca ni hotelo biti od nikoder, zdi se, da po taki koronski krizi, kot je bila letošnjo pomlad, niti vreme ne zadrži ljudi več v dolini. Kljub temu da se z zgodnjim vstajanjem in hojo nismo ravno obirali, je bilo v južni steni Staničevega vrha že mravljišče. Preostala nam je smer Zvesta nevesta s prvim raztežajem v previsni šestici. Gledamo se nekaj časa, gremo ali ne gremo, letos se pač res še nismo uplezali. Nuša modro molči. Težko si je predstavljati, kaj te čaka, če še nikoli nisi splezal nobene večraztežajne smeri. Pa smo speljali Nušin krst dokaj solidno in si na koncu za izplezavanje privoščili še uživaško lažjo smer Mrzlo postaja. Na sestopu se je nebo vendarle razjasnilo in spodaj ob tolmunčkih smo si lahko nabrali vitamina D na zalogo.

Danes smo z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) plezali Pokljuško smer. Celotno smer je rosilo in nohtalo v prste. Sama smer niti ni krušljiva, ampak za moje pojme je svedrovcov bore malo in kakšen frend pride prav. V prvem cugu je tudi na frišno zabit jeseničan. Na sestopu smo videli da sta Pstuh in Pocar še deloma v snegu, tamkajšnja naveza je abzajlala izpod snežišča sredi stene. Pri avtu se je že ulil dež.

Na deževno sobotno jutro vrževa z Dorotejo ruzake in štrike v avto ter se odpeljeva v Kamniško Bistrico.  S težkimi štriki na ruzakih se znajdeva pod jugovzhodno steno Planjave, sonce vedno bolj prodira skozi oblake, meglice pa se poigravajo med vrhovi. Štrike premečeva pod Smerjo Humar-Škarja, narediva še požirek cedevite in že zarineva v steno. Po tekočem prvem cugu se v drugemu štrik po nekaj metrih zatakne. Sledi pester repertoar sočnih kletvic, na kar iz za ovinka zaslišim ‘klinc pa ta štrik, jst bom štantala’. Ne preostane mi drugega, kot da sam poberem štrik in krenem za njo. Ko se odštrikava, so ostali cugi leteli kot po maslu in že se znajdeva tik pod vrhom smeri. Tu pa štrikamo skupaj s kar nekaj ostalimi navezami iz sosednjih smeri, ob tem pa me spreletavajo spomini gužve spomladanske Paklenice. Zaradi Dorotejinega štrikanja (beri: uvidevnosti) na štantu spustiva naprej navezo z druge smeri. Ker le ta štrika še dlje, sam potegnem do vrha. V močnem vetru pospraviva opremo in zvijeva štrike ter pojeva zaslužen sendvič. Sledi še korakanje do avta – zopet s štriki na hrbtih – a sedaj že v močnem soncu.

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.