Staničev vrh

Štartamo v dežju z Nušo in Rokom v soboto zjutraj z Jermance in kot kaže še polovica Slovenije z nami, saj smo komaj imeli kje parkirati. Hoja se je pričela kar v gosjem redu, jasno vsi v Repov kot. Sonca ni hotelo biti od nikoder, zdi se, da po taki koronski krizi, kot je bila letošnjo pomlad, niti vreme ne zadrži ljudi več v dolini. Kljub temu da se z zgodnjim vstajanjem in hojo nismo ravno obirali, je bilo v južni steni Staničevega vrha že mravljišče. Preostala nam je smer Zvesta nevesta s prvim raztežajem v previsni šestici. Gledamo se nekaj časa, gremo ali ne gremo, letos se pač res še nismo uplezali. Nuša modro molči. Težko si je predstavljati, kaj te čaka, če še nikoli nisi splezal nobene večraztežajne smeri. Pa smo speljali Nušin krst dokaj solidno in si na koncu za izplezavanje privoščili še uživaško lažjo smer Mrzlo postaja. Na sestopu se je nebo vendarle razjasnilo in spodaj ob tolmunčkih smo si lahko nabrali vitamina D na zalogo.

4 Replies to “Staničev vrh”

Dodaj odgovor