Kategorija: Obvestila

Ker je bilo v nedeljo za večino severozahodne slovenije napovedano precej neplezalsko vreme, vzhodna pa zaenkrat še ne premore nam zadovoljivih alpinističnih ciljev, smo se odpeljali proti morju. Severozahodno od Ajdovščine se vzpenja pobočje Čavna in tam je bil naš cilj. Dostopili smo po srednječavenski poti pod Smer malega Miha. Vreme nam je nudilo odlično podporo, saj verjamem, da bi nas ob popolni jasnini žgalo. Smer je lepa z dobro skalo in ni navrtana. Klinov je na težjih mestih načeloma dovolj, drugje pa prav pridejo metulji in zatiči različnih velikosti, kakšen klin pa je lahko za rezervo.

Sestopili smo najprej navkreber do Koče Antona Bavčerja na Čavnu, nato pa nazaj do srednječavenske poti in po njej do avta.

Avio pub v Postojni je očitno večino časa nabito poln. Mi smo imeli srečo in smo veselo mlatili pice, ko je na Nanosu že lilo kot iz škafa.

Plezali smo Nik in Grega iz GRS Radovljica, Katarina in Rok.

Včeraj dobim sporočilo od Katarine, če sem za pošihtno plezanje, kajti nobeden drug od tečajnikov ni imel časa – verjetno so se ustrašili popoldanskih neviht 😉 . Seveda grem zraven in že se ob 4h skupaj še z Rokom in Nikom peljemo proti Bohinju. Dostop smo izvohali in že stojimo pod steno. Rok in Nik začneta s plezanjem, s Katarino jima slediva. Smer je primerna za tečajnike, saj ima svedrovce, manjka le eden na prvem štantu. Plezali smo hitro, še hitreje abzajlali, saj je bilo komarjev in drugega mrčesa neomejeno – Bohinj pač. Na sestopu smo bili arheološko dejavni in pa dodali nekaj možicev za lažjo orientacijo do stene. Ker smo bili hitri, nas dež ni ujel, nazaj grede pa smo se ustavili še na hamburgerju in pivu. Takih torkovih popoldnevov bi se človek lahko hitro navadil 🙂

V soboto smo z Marušo, Nejcem (AO Bohinj) in Gregom (AO Radovljica) raziskovali bohinjske konce. Dostop do planine Krstenice je minil hitro, ko pa smo se po navodilih GPS-a odločili za ‘bližnjico do stene’, smo se kmalu znašli v labirintu ruševja (pri sestopu smo spoznali, da bi bila navadna pot veliko hitrejša). Ko smo prišli pod steno, so se začeli zbirati oblaki, kratke rokave so zamenjale bunde. Plezanje je bilo v slogu zabijanja in izbijanja klinov ter gretja prstov v žepih in rokavicah, saj so nam kmalu začele družbo delati tudi snežinke. Proti vrhu se najde tudi flanka snega, smeri pa so bile sicer suhe. Strinjali smo se, da je po večini skala kar naložena, smeri pa primerne za začetnike, saj je orientacija v steni enostavna. Bolj kot frendi pridejo v poštev klini, velikokrat se je že pri ‘lepem petju klina’ na koncu odtrgala cela luska.

Plezali smo: Kaminska smer, Levi steber in Šolska smer

V sredo je kazalo na solidno vreme, vendar sva z Rokom nekoliko pozabila na precej nizke temperature in veter. Dostopila sva čez Gamsov skret, od Kogla dalje čez Pode se nikakor nisva mogla ogreti, čeprav sva oba navlekla nase vse tri jakne. V planu sva imela Zajedo Skute, vendar sta naju pogled na od vode počrnelo steno in predvideno zmrzovanje prstov odvrnila od načrta. Stena v sosednji Štruci je od daleč zgledala bolj obetavno, od blizu pa je bilo nazadnje vseeno treba s kladivom razbijati ledeno glazuro. Varovanje je na skalna ušesa, v osrednjem delu naletiš tudi na kakšen klin. Skala je super, škoda edino da je smer tako kratka. Sestopila sva čez Skuto mimo bivaka in čez Žmavcarje. S Skute sva naredila nekaj spustov, pot še ni v celoti kopna, sneg pa tudi ni bil nič odjužen.

Štartamo v dežju z Nušo in Rokom v soboto zjutraj z Jermance in kot kaže še polovica Slovenije z nami, saj smo komaj imeli kje parkirati. Hoja se je pričela kar v gosjem redu, jasno vsi v Repov kot. Sonca ni hotelo biti od nikoder, zdi se, da po taki koronski krizi, kot je bila letošnjo pomlad, niti vreme ne zadrži ljudi več v dolini. Kljub temu da se z zgodnjim vstajanjem in hojo nismo ravno obirali, je bilo v južni steni Staničevega vrha že mravljišče. Preostala nam je smer Zvesta nevesta s prvim raztežajem v previsni šestici. Gledamo se nekaj časa, gremo ali ne gremo, letos se pač res še nismo uplezali. Nuša modro molči. Težko si je predstavljati, kaj te čaka, če še nikoli nisi splezal nobene večraztežajne smeri. Pa smo speljali Nušin krst dokaj solidno in si na koncu za izplezavanje privoščili še uživaško lažjo smer Mrzlo postaja. Na sestopu se je nebo vendarle razjasnilo in spodaj ob tolmunčkih smo si lahko nabrali vitamina D na zalogo.