Kategorija: Obvestila

Nakoliko pred začetkom poletja, ko so koronastvari začenjale izgledati obetavneje, smo se začeli poigravati z idejo imenovano Durmitor. No pa je vse skupaj kmalu začelo plavati po vodi, mi pa smo začeli pogledovati severneje. Katarina je iz neke omare na odseku, kjer prebiva alpinistična literatura, privlekla vodniček Kletterarena Dachstein in ideja je kmalu dobila novo ime.

Nik je bil takoj za, Doroteja in Urban pa sta kanila pripeljati se nekaj dni kasneje. Odrinili smo v soboto (25.7.) popoldne in par ur kasneje že kovali načrte za prihodnji dan. Odpravili smo se v Türlspitz, v smer SO-Verschneidigung (5). Pred nami sta plezala en silno skuliran vodnik in njegova klientka. Vendar sta po dveh raztežajih obrnila. Namreč še preden smo se uspeli navezati, so padle prve kaple dežja. Pa smo vseeno plezali; dva raztežaja sta bila dovolj za pokušino. Sestop je po kratkem spustu tekel mimo plezališča Alpinschul Klettergarten, kamor so nas za dobre pol ure zvabile silno zanimive plate. Do avta nismo prišli prezgodaj, saj se je kmalu utrgalo nebo.

V ponedeljek smo se namenili v dobro uro oddaljen Gossau oziroma nad jezero Gossausee na Brentenkogel. Po precej hitrem, okrog dve uri trajajočim dostopu po cesti, skozi rušje in visokotravje, smo stali pod ploščami smeri Gosausee Triathlon (4-5+/6-), dasiravno smo imeli čevlje mokre skoz in skoz zavoljo padavin dan poprej. Plezanje po prav tako mokrih žlebičih in škrapljah nam je nekoliko načelo moralo, vendar je bila vodnatost smeri obratnosorazmerna s pridobljeno višino. Smer je bila navrtana precej skopo, in običajno svedra ni bilo, kjer bi ga pričakovali. Po preplezanih 400 m se nam je ponudil kolikor toliko udoben pobeg iz smeri, ki smo ga veselo izkoristili. Prebili smo se do poti in ko so se sence že začele daljšati, smo na obali jezera nazdravili lepemu dnevu.

Torek je potekal v znamenju počitka. Zato smo izkoristili ugodnost Sommercarda in se z žičnico odpeljali na Planai. Od tam smo krenili proti gori Krahbergzinken (2134 m). Ta  spominja na Viševnik, vsaj kar se tiče zahtevnosti, višine, enostavnosti dostopa in množic, ki se valijo tjakaj. Z bistveno razliko – vsi so bili v gojzarjih. Analiza je bila v gostilni pri zgornji postaji žičnice ob Avsenikovi spremljavi.

V sredo je bilo napovedano slabo vreme s plohami in nevihtani, kar se je kasneje izkazalo za navadno laž. S prvo gondolo (ki je bila zastonj zavoljo Sommercarda) smo se odpravili na Höcher Dachstein (2995 m). Z zgornje postaje gondole smo krenili čez ledenik, nadaljevali po ferati Schuler – Klettersteig in kmalu smo stali na vrhu. Od prvega koraka na ledeniku je preteklo približno uro in 40 minut. Sestop je bil še hitrejši, od ploh in neviht pa ne duha ne sluha.

Zvečer sta se nam pridružila Doroteja in Urban in zjutraj smo krenili proti gori Türlspitz (isti kot prvi dan) in smeri Südwand (4+/5-6), ki naj bi po opisu v vodničku med drugim ponujala tudi Schöne Platte mit Wasserrillen. Smer je bila res lepa. Občasno precej na široko navrtana, vendar z neproblematično orientacijo in lepimi detajli. In kmalu smo stali na vrhu z nasmehi do ušes. Sestop je bil po udobnem melišču, do katerega smo se spustili po vrvi. Tako smo mi trije zaključili, Doroteja in Urban pa otvorila Dachstein Sommer.

V petek sva se z Urbanom odločila, da izkoristiva lepo vreme, zato sva se podala v smer Südwest-Verschneidung (5+, 550m) v hribu Hochkesselkopf (2453m). Na pravljičnem 3-urnem dostopu sva preko travnatih stez, melišča in nekaj ostanka snega prišla pod steno. Smer je bila dobro navrtana, ponudila veliko plat in detajl v kaminu. Kar nekaj cugov sva združila in zato kaj kmalu prišla na vrh. Lepi razgledi so prevladovali nad neprijetnim šodrom pri sestopu. Šele sedaj sva srečala nekaj ljudi. Med korakanjem v dolino s praznimi flašami in ovitki pojedenih frutabel pa so se nama v glavi že prikazovali bolonez-makaroni.

Naslednji dan sva izkoristila za počitek, kopanje in študiranja vodnička za nove smeri. Meni na ljubo je za Nedeljo Urban pristal na nekoliko krajšo smer, kajti popoldan sem želela iti še na ledenik. Ob 6 uri zjutraj pa kruto spoznanje, da zunaj pada nenapovedan dež. Vseeno sva se z gondolo povzpela na ledenik in se tam v družbi kapelj in vetra povzpela na bližnji vrh.

Zvečer sva se udejstvovala kot profesionalna vremenarja pri iskanju suhe skale za nove plezalne podvige, a menim, da je tudi Trontelj nebi našel, saj je bil dež napovedan za čez pol Evrope. Predčasno sva zato pospravila opremo in odhitela domov.

Rok in Doroteja (ter ostali)

1 2 ►

Prejšnji teden je Bor predlagal, da bi se v sklopu SMAR akcije v Trenti podala v S steno Vršaca. V isti sapi je predlagal smer Onkraj resničnosti. Sam sem zaradi osredotočenosti pisanja magistrske naloge hitro pristal na predlog, ne da bi vložil vsaj malo energije v njegov pregled. Kot sem v avtu na poti v Trento bolj natančno izvedel, je to 250 meterska smer, ki ima vsega štiri proste ponovitve. Smer se nahaja tik pod robom stene, do tja pa moraš skupno splezati »dostopnih« 750 m Ceklinove smeri ter Smeri mladosti.

Do vstopa v Smer mladosti sva plezala nenavezana, saj v skoraj navpičnih trentarskih travah itak ni kaj dosti varovanja. Smer Onkraj resničnosti se začne po štirih raztežajih Smeri mladosti, nad prvim pasom manjših streh, ki sekajo steno. Prvi raztežaj te pripelje na razkošno polico pod detajl smeri. Polica ti obenem daje udobno stojišče in dobro psihično oporo, hkrati pa vzbuja neprijetne občutke, ko se nekaj metrov nad njo napenjaš brez varovanja. Raztežaj nad polico je prosto ocenjen z VIII. S to oceno se tudi strinjava. Smer nad detajlom nadaljuje v desno in naprej čez velike strehe, ki niso tako težavne kot izgledajo. Ravno pod strehami, naju je ujela kratka nevihta, kar nama je dalo razlog za počitek. Na pogled majhne in redke kaplje so precej namočile zgornji del stene, tako da sva se bila primorana premikati bolj počasi. Izstopila sva z mrakom ter čez mokre trave mimo koče sestopila nazaj v dolino Zadnjice.

Kar nekaj časa je potekalo usklajevanje z mojim mentorjem za skupno plezanje.

Nedelja 26.7.2020 je bila več kot ustrezna. Za plezalko začetnico izbira plezališča in smeri  ni bila težka. Z Rafom, Ireno in Majo smo se lotili Katastrofule v Beli peči. Ponudila nam je uživaško hribovsko plezanje. Z Ireno je naprej plezal Raf in v drugi navezi z menoj naprej Maja. 

Nekaj oprimkov je bilo majavih, zato je Raf reševal smer z zatiči. Ker je en zatič zlezel pregloboko v razpoko, ga nisem mogla kot zadnja v navezi izvleč. Ostal je skrit v globoki  razpoki.

Bela peč je lepa razgledna točka nad Lomsko dolino, nasproti severne stene Storžiča. Do parkirišča smo se vrnili po stezi in delno po gozdni vlaki.

Lidija in Irena

Z Urošem sva šla danes zjutraj Darkotovo in Mirkotovo smer, ker je pač še nisva šla. Prvi in tretji raztežaj sem šel naprej jaz, drugega in zadnjega pa Uroš.

Na vrhu sva bila v dveh urcah in edini problemček, kjer je treba biti previden je na drugi plošči tretjega raztežaja, ker je naslednje varovanje “šele” na izstopu plošče pod previsom.

Mogoče naj omenim še to, da sem v tretjem raztežaju porabil 10 kompletov in da je v celi smeri precej podrtega materiala.

Uživala sva Uroš in Aljoša

V nedeljo zvečer me je Rok iz AK Vertikala poklical in za ponedeljek predlagal Debelakovo smer v steni Velike Mojstrovke. Vremenska napoved je bila odlična zato sem se vabilu z veseljem odzval. Ob 6:40 sva se z Vršiča odpravila čez Vratica proti stenam nad Tamarjem. Do vstopa te pripelje ozka stezica, ki se nadaljuje dalje proti Travniku PP odsek gamsove riže. Po dobri uri hoda sva na vstopu, kjer srečava navezo iz Domžal, ki že pleza prvi raztežaj po vstopni rampi. Tudi midva se opremiva in začneva s plezanjem te mojstrovine Mire Marko Debelakove. Smer sledi lepim naravnim prehodom, z orientacijo nisva imela nobenih težav kljub temu, da smer vijuga levo in desno. Sidrišča so opremljena s klini, tudi klinov je tam kjer je potrebno dovolj. Detajl IV+ je 2 raztežaja pod vrhom, kar konkreten. Pa tudi vmes so se mi trojke zdele, bolj na IV. Dvojke pa bolj na trojke? Po dobrih petih urah sva bila na vrhu Velike Mojstrovke. Sledil je sestop na Vršič. Čudovito izkoriščen dan, le da je tokrat pivo odpadlo zaradi šihta:(

Danes pa sva z Juretom splezala novo Česnovo smer v JV steni NŠG – ja (Violinco). Smer je v prvem raztežaju strma, že takoj vstopna plata pri tretjem svedrovcu se je meni zdelo najtežje v celotni smeri. VI+ sigurno. Plezarija je res lepa v kompaktni skali. Prvo stojišče je skupno s smerjo Steber ob Kamenkovem kaminu. Potem smer sledi direktno čez plato (svdrovec) in se zaključi tudi na istem stojišču kot steber. Drugi raztežaj je bistveno lažji IV+. Potem pa gre zopet bolj zares, sledi tretji meni najlepši raztežaj čez lepe bele plošče po tankih počeh na začetku. Čudovita plezarija tudi VI+ in lepo opremljeno s svedrovci. Zadnji četrti raztežaj je zopet lažji, potrebno pa je tudi veliko previdnosti, saj je gor vse naloženo z velikimi bloki. Midva sva sestopila peš po poti na Vršič.

1 2 ►