Bivak 2

V soboto, 22.8. smo se s polnimi nahrbtniki Katarina, Anže in jaz odpravili proti Bivaku 2. Pot nas je vodila čez Brinje in za Šplevto. Ljudi je bilo več kot običajno, in ne predstavljam si kako je izgledalo parkirišče v Vratih.

Notranjost bivaka smo pospravill in ponovno naoljili mizo in klop, odnesli smo smeti, zasilikonali smo okno in popravili nekaj metrov šivov na strehi. Zbrusili in pobarvali smo tudi ogrodje, kjer se ga je dotaknila rja.

Kranjska poč 250m

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Uživala sva Metod in Aljoša

Grossglockner – Veliki Klek

V nedeljo zjutraj me je budilka zbudila ob pol enih. Še enkrat sem preveril nahrbtnik, če imam notri vso potrebno opremo za tak vzpon. Ob enih zjutraj pa sva se z Aleksandro odpeljala proti Kalsu, kjer je bilo izhodišče za današnjo turo. Ob 4h začneva s hojo po dolini Kodnitztall mimo koče Luckner in dalje proti koči Studlhutte, ki jo doseževa v slabih dveh urah. Pot nadaljujeva do ledenika Kodnitzkess, kjer se malo spočijeva in opremiva za hojo po ledeniku. Ko doseževa rob ledenika dereze snameva in pot nadaljujeva pod grebenom do koče Erzherzog Johan, ki leži na rami Adlersruhe 3454m. Nič kaj dosti se tam nisva zadrževala, zaradi množic pohodnikov, ki so od koče napadali vrh. Po kratki hoji po snegu do pod stene dereze snameva in že poplezavava proti grebenu malega Glocknerja. Gre zelo počasi, saj je bilo ljudi ogromno. Kmalu doseževa Glocknersharte, kjer je ponovno zastoj. Mirno počakava tiste, ki so sestopali potem pa nadaljujeva še zadnje metre proti vrhu. Malo pred 10 uro sva dosegla vrh. Vreme na vrhu sva imela fantastično, razgledi daleč naokoli do naših Julijcev in Karavank. Narediva par fotk, malo popijeva in že začneva sestopati proti koči. Po mučnem sestopu , skoraj dve uri zaradi gužve sva pri koči Erzherzog Johan. Narediva pol urni počitek, potem pa se pripraviva za sestop v dolino. Sestopiva po smeri vzpona, le da se koči Studelhutte izogneva. Ubereva direktno varianto v dolino Kodnitztall in malo pred četrto uro sva na parkirišču pri avtu na izhodišču ture.

Prvenstvena Črni panter

V JV steni Nad Šito glavo sva z Lidijo 14.8.2020 dokončala in splezala prvenstveno smer »Črni panter« in jo v celoti opremila s svedrovci. Podatki:105 m,6b ali 6a/A0, S2, obvezna ocena 6a. Skala je za ta del stene presenetljivo dobra. Ker je smer nova, previdnost za enkrat vseeno ni odveč.   Za plezanje potrebuješ 10 kompletov. Dodatno varovanje ni potrebno.  Abzajli so urejeni po liniji smeri in so dolgi približno 25 m. Linija smeri je lepo vidna iz samega prelaza Vršič, saj poteka po platah v  izrazitem črnem traku. Vstop je približno 50 m desno od smeri Stoletje oz.  desno od manjše votline, kjer zagledamo prvi svedrovec. Smer je kratka, plezarija pa konstantna.   

1.R. , 28 m, 6a, 7x

Vstopimo po poči čez plate, dosežemo manjšo polico, kjer zavijemo desno v plate in nato naravnost gor na varovališče.

2R. 25 m, 6b, 9x

Iz varovališča v desno in naravnost gori v plate, nato prečka v levo na rob črnega pasu in po manjši zajedi na naslednje varovališče. Prestop iz plat v zajedo, je ključno mesto smeri. Težavnost 6b, možno ga je preplezati na A0.

3R. 25m, 6a+, 7x

Po poči v levo in nato desno  pod gladko zajedo. Vstop je težaven. Možno preplezati na A0. V nadaljevanju se zajeda lepo odpre, skala se še izboljša. Tako dosežemo lepo stojišče pod izstopnim raztežajem.

4R. 27m, 5b,5x

Vstopimo v širok kamin, po kateremu v lepem plezanju dosežemo plate na levi. Po njih preplezamo v levo na raz in po njemu dosežemo vrh smeri na samem robu stene. Tu je urejeno udobno varovališče in abzajl.

Smer »Črni panter« toplo priporočam, PPP sta že opravila naša člana Neli in Matic.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

Wildspitze (3774) in Urkundgrat

Zgodaj je bilo treba vstati v soboto. Čakala nas je 6-7 ur dolga vožnja mimo Lienza, po panoramski cesti pod Grossglocknerjem do Innsbrucka in Söldna v Vent. Od tam smo dostopili do koče Breslauer (2844 m). Nekateri z gondolo, da so rezervirali prostor za mizo, drugi v dveh urah peš. Po obvezni birokraciji z vključenim velikim rabatom za prenočišče je bil že čas za večerjo. Skupna ležišča smo imeli samo zase, tako da smo se bolj ali manj vsi po slovensko naspali. Uro za zajtrk so v koči odredili za ob 5h in ob svitu smo bili vsi že na ready-steady-go. Tahitra skupina za greben, uživači za pristop po normalki.

Mare, Nanika, Aleksandra, Metod, Gorazd in Raf so plezali greben, ki se pne direktno nad kočo – Urkundgrat (III, 400 m). Najprej se je potrebno vzpeti po markirani poti na Urkundkolm (3134 m), nato pa po nadaljevanju grebena in po razu, dokler se ne priključi JV grebenu. Poplezavanje je prijetno z nekaj zoprnega skrotja, težavnost in izpostavljenost pa se povečata na JV grebenu, kjer srečaš celo nekaj svedrovcev. Pozihrali so en raztežaj in kmalu stali na vrhu Oetztaller Urkunda (3556 m). Namen je bil splezati še preostali JV greben do vrha Wildspitza, pa je bila kamnina bistveno slabša kot nižje doli, skupina pa prevelika za tako steno. Spustili so se na ledenik Rofenkarner in se na vrh povzpeli po V grebenu, ki je mestoma ponujal dokaj delikatno prečenje po načetih grebenskih opasteh. Po postanku na vrhu je sledil še dolg sestop preko Mitterkarjocha in po osmih urah je odleglo ob pivu na koči.

Rajko, Andrej, Rok, Majda, Doroteja, Alex, Michel, Luka L., Katarina ter Mia in Pero iz AO Rašica, ki smo šli po normalki, smo od koče po skrotasti poti mimo jezerca v dobrih dveh urah prišli do pod sedla Mitterkarjoch (3468 m). Do ferate, ki pripelje na vrh sedla, je bilo treba prečiti manjše snežišče. Zaradi zgodnje ure je bilo še vse ledeno, tako da smo se opremili že spodaj, po preplezani ferati s popolno zimsko opremo pa smo na sedlu samo še sestavili ledeniške naveze. Čez ledenik Taschachferner smo prišli hitro, sledilo je še nekaj minut po kopnem grebenu do vrha. Sestopili smo po drugi strani po poti, ki poteka pod V grebenom, ter tako za las zgrešili ostale. Pot se je nato nadaljevala čez Rofenkarner, sledila je še slaba ura panoramske poti nazaj do koče. Ravno smo naročili, ko so se usuli še preostali z druge strani.

Vožnja domov kljub neskončnim uram ni bila dolga. S ciljem v žepu je bilo dobre volje na vsakem sedežu dveh kombijev na pretek. S prilagajanjem in pripravljenostjo, da vsak po najboljših močeh prispeva v skupen uspeh ture, kjer smo bili vsi v prvo, smo dokazali, da se znamo organizirati in kljub starostnim razlikam štirih desetletij stopimo skupaj.

Zapisala Raf in Katarina