Kategorija: Obvestila

Nedelja je, poleg zgodnje budilke, obljubljala lepo vreme. Da ga preživimo najbolj kvalitetno, se z Aljošo podava v polno izkoriščanje dopoldneva. Tokrat zadiši po ‘lepi zeleni Begunjščici’ ali natančneje, po grškem mitološkem bitju, Kiklopu. 

Kljub temu, da so nam družbo delali preostali družinski člani Aljoše, nismo prebirali pravljic, temveč sva z Aljošo na poti na planino Preval samostojno zavila na melišče in se znašla pred vstopom v smer Kiklop. 

Malo klepeta in že sva plezala. Kot prvi Aljoša, je zagrizel v steno in kmalu sva spet ugotovila, da so naši hribi res polni votlih zvokov in preizkušanja oprimkov. Plezarija je gladko tekla vse do kamina v drugem raztežaju, ki poskrbi za češnjo na torti, nadaljuje pa se s centimetrsko prečko, kjer tesne plezalke še malo bolj zategnejo, prste pa čutiš v malih možganih. To je tudi najbolj imeniten detalj te smeri, ponuja pa res dobro plezarijo. Na tem delu sva uporabilo dva frenda, a bolj za privez psihe, kot resnično varovanje. 

V tretjem raztežaju pa je prisrčen preduh, skozi katerega s kakšno obilno malco stežka prilezeš, nahrbtnik pa je močno v napoto, zato se ga v tem delu tudi sname. Kakor kdo, jaz sem ga vlekla za seboj, saj je špranja res ozka in sum po zagozdi je bil previsok, da bi tvegala in zavzela prostor z nahrbtnikom. Suhim ta del bolj prija 😉 a tudi meni je šlo!

Na koncu plezarije pa še dodatek za najboljši del dneva, abzajl, z bikolorko prideš ‘s prve’ v dolino. Sledi še spust po melišču in zopet se znajdemo na poti.  

Pa še komentar na poimenovanje smeri: se vprašam ali je ime zaradi potrebne moči ali zaradi preduha, ki v skali res tiči kot oko sredi čela? Razpravo naj vodi vsak zase.

Hvala Aljoša za družbo in super izbiro smeri!

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.

Mavrica življenja – spominska smer Nejca Sedeja, 115 m, 6a+/6b, S2, obvezna ocena 6a

V četrtek, 26. 8. 2021 sva z Lidijo v JV steni NŠG med splezala novo smer in jo v celoti opremila s svedrovci. Poimenovala sva jo Mavrica življenja – spominska smer Nejca Sedeja, pred leti tragično preminulega člana AO Jesenice. Vstop v smer je približno 20 metrov levo od Črnega panterja. Poteka v štirih raztežajih:

1.R,35m, 6a,8x,  poteka v dobri skali v ploščah,

2.R, 20m, 6a, 3x, čez manjši steber, nato v desno na varovališče

3.R, 25m, 5c, 4x in  ena sončna ura, poteka v ploščah in

4.R, 35m, 6a+/6b, 13x. Iz plošč nadaljujemo desno v zajedo, po njej naravnost gor, nato desno na steber in po njem do vrha raztežaja.

V smeri sva pustila še kakšen klin, ki je bil v pomoč pri opremljanju. Nad 3. štantom sva v kotu opazila zabit star klin z vponko. Prosiva, naj ostane na svojem mestu.      

Sestop iz smeri:

– v smeri so urejeni 30 m abzajli, vendar pri prvem abzajlu iz vrha smeri  je treba biti previden, saj te vrv pelje kakšne 3 m desno mimo naslednjega abzajla. Zato je bolj priporočljiv spust z dvojno vrvjo v dveh abzajlih.  

Punce iz AO Rašica tradicionalno organizirajo ženski tabor, ki sva se ga že lani z Marušo (AO Bohinj) rade udeležile. Letos je bil cilj Mokrine.

Zaradi slabše vremenske napovedi, so se Rašičanke odločile, da štartajo v soboto zjutraj, midve z Marušo pa sva izkoristili frej petek in se na pot odpravile že en dan prej. V večernih urah parkirava na Rudnigalm, prigurtnava vso opremo na ruzake in štartava proti bivaku Ernesto Lomasti (1900m). Kljub imenu kraja ‘Mokrine’ se nama v glavi poraja misel, če bova lahko kje natočili vodo, zato kompromisno vzameva več vode s sabo, v avtu pa pustiva armaflekse. ‘Sj v bivaku so zmeri kšne stare deke an?!’ Po dobri uri hoje prideva do lepega, prostornega – pa tudi praznega – bivaka. Hitro postane frišno, kmalu se zavijeva v spalke in preizkusiva udobnost novega lesa. Ponoči je padal dež, zato se nama zjutraj z odhodom nič kaj ne mudi. Okoli 9h štartava proti severni steni Trogkofla, na poti srečava Rašičanke, malo pokramljamo, kaj imajo v planu splezat in že nadaljujeva proti steni. Pregovor ‘če nimaš v glav, maš pa v nogah’ spet drži, tako da si enourni dostop podaljšava za še dobro uro. Dehidrirane prideva pod steno in splezava 350m dolgo smer Pilasto Nord (Nordkante). 14 cugov lepe pokončne plezarije ocene 4+ z nasvedranimi štanti. Hvala bogu v senci! V zadnjem cugu slišiva grmenje, tako da na vrhu smeri popokava hitro vse v ruzake in v dobri uri prideva do bivaka, kjer se že ob ognju grejejo ostale punce.

Splet okoliščin je nanesel, da v nedeljo nismo plezale, je bilo pa vseeno fajn, spoznala sem nove punce in pa verjetno smo me krive, da je danes grdo vreme ;).

Ta vikend sem bil na taboru KA v Krnici. Zbralo se je v vseh dneh 16 udeležencev. Iz našega ferajna sem jaz pomagal Mariji in Jasni pri izvedbi tabora, Matevž in Doroteja pa sta se tabora udeležila.

Z Matevžem se že nekaj časa meniva, da bi kaj splezala v Špiku, kjer še nihče ni bil. Izbrala sva Cizljevo smer, ki poteka po iz doline dobro vidni poči nad Orlovo glavo. Glede na vse zgodbe ki sem jih slišal o podorih in tezavnostih me je sicer malo skrbelo a se je izkazalo da so bile skrbi odveč. Smer je sicer zahtevna a je skala odlična in varovanja dovolj. Tip ture je podoben kot plezanje v Sfingi, ko imaš 600m šodra da prideš do težav.

začne se s strmimi ploščami, ki jim sledi 3 raztežaje še bolj strmih zajed in poči, nato pa sva po varijanti prečila v Krušicevo smer, kjer se stena položi, a je do vrha še daleč, težave pa ne presegajo pete stopnje. Po sedmih urah sva bila na vrhu, kjer sva dehidrirana sestopila po kačjem grabnu. Smer namreč poteka po vzhodnem razu in iman posledično precej sončno lego.

V soboto pa sva se po priporočilu Domna in Vesne podala v Centralno smer v Zadnjem Prisanku. Tudi o tej smeri sem slišal veliko zgodb, ki pa tudi tukaj ne držijo. Smer ima najboljšo skalo od vsega kar sem plezal v Julijcih, frendi in klini pa lepo prijemljejo. Podrta je edino prečka, ki pripelje v izstopni žleb.

Smer se začne položno, kmalu pa strmina naraste in prideš do prvih težav. Tu sem nadaljeval kar naravnost, ker me je zavedel klin s prusikom in namesto obvoza preplezal sistem previsnih poči, ki me je pripeljal nazaj v smer. Tako sva imela za kakšen + težje plezanje a je bilo precej lepo. Smer nato sledi počem in kaminom do druge police, kjer pa nato zavije v izstopni žleb, kjer čakajo natežja in najlepša in nastrmejša mesta. Plezanje me je tu spomnilo na Marmolado.

Vsekakor smer vredna ponavljanja, zahteva pa navezo, ki nima problemov v konstantnih šesticah. Pri sestopu sva pa naredila napako in sestopila skozi zadnje okno namesto po bližnjici (za katero sva izvedela pozneje) in si tako sestop podaljšala za uro in pol.

Za zadnji dan tabora je pa zmanjkalo kondicije in motivacije.