Kategorija: Obvestila

Že med tednom sva se z Gašperjem dogovarjala, da se gre v nedeljo sprobat Pocarsko na Grebencu. Jaz sem bila še malo skeptična, češ, še nikoli nisem bila v takih hribih, in prvič brez mentorja, Gašper pa je bil precej odločen v sam odhod, čeprav tudi sam še nikoli ni plezal celo smer kot prvi.

Kot ste že posumili, je Gašperjev “pejva” zmagal in danes sva že zelo zgodaj drvela proti Vršiču. 

Kratek vzpon in že sva pod steno. Odločiva se, da bova vstopila lepo počasi, zato se pred pričetkom še malo okrepčava in poklepetava, v vmesnem času pa naju dohiti naveza. Ker sta bila že izurjena, sva ju pustila naprej in tako kar nekaj časa čakala pod steno, da sta sotrpina odplezala naprej. Ves čas je namreč nekaj letelo dol, zato sva se previdno skrivala na varnem pod skalo.

Ko se je situacija umirila, sva se navezala in Gašper, kot prvi, je štartal svoj prvi cug. Plezarija je lepo tekla, kar naenkrat pa opazim, da imava še cca. 10m štrika. Prejšnja naveza je štant delala prej. Gašperja pokličem, mu povem, in sčasoma ugotovi, da je bil štant nekje skrit, zato se vrne in ga poišče. Ko mu uspe najti svedrovce, naredi štant in na vrsti sem jaz. Iskreno povedano je bila plezarija nekaj novega, saj se, za razliko od plezališč, tukaj skoraj vse maje, pa malo bolj strmo je bilo vse skupaj. Ampak super smer, prav prima za začetnike.

Uspešno sva napredovala, Gašper je odlično vodil plezarijo in varoval natančno po mojih začetniških in trdih merilih. 🙂

Na 4. štantu se nama je po nenavadnih okoliščinah, ki jih poznata samo Bog in ciganka, začel obračati štrik. Ne vem za ostale, ampak zame je bil to najtežji del plezarije, saj je bilo vse tako zavito, da so me roke bolele samo od napornega varovanja in razvozlanja vrvi. 

Tudi to sva uspešno rešila in se, kot bi mignil, znašla na vrhu. Zgoraj srečava še rojake iz AO Pot, iz Ljubljane. Izmenjamo par besed in odhitimo v dolino, saj je pričelo iz daljave grmeti. Tresla se je gora, rodila se je miš. Dežja ni bilo, plezarija ni bila tako strašna, kot je sprva zgledala in z Gašperjem sva vsak na svoj način dosegla nekaj novega! Jupi! 🙂

Za konec pa še na že poznano lokacijo, k Tičarjevemu domu, kjer sva naredila analizo in že pogledujeva k naslednjim podvigom.

Hvala Gašperju za trmo in Rafu, ki nama je priporočal smer. 

Danes sva z Igorjem Kremserjem našla čas, da sva prosto preplezala smer, ki sva jo navrtala v dežju 27.7.

Smer poteka levo od Potepuha in je malenkost težja in strmejša. Skala je odlična, razen ob koncu 2 raztežaja je ob izhodu iz previsa nekaj trav.

Sestop poteka po vrvi iz vrha 3. raztežaja, lahko pa od tam prečimo po polici (3 svedrovci) na vrh kamenkovega kamina in od tam peš. Za tiste bolj zagnane je pa na voljo zadnji raztežaj Potepuha.

Smer je na sliki oznečena z rdečo barvo, ocene po raztežajih 6a+,6b,6c+. 6b obvezno.

Za vzpon potrebujemo 12 kompletov.

Glede imena: jaz sem namreč ob prvem vzponu pozabil čelado doma. Vseeno pa sva se odločila, da moja glava ni dovolj trda in sem si čelado izposodil na Erjavčevi koči

Kot po navadi, mora prispevek, poročilo,… nekdo napisati. Nekaterim je to v zabavo, spet drugim muka. Zato je tokrat čast doletela Tino, njen tekst sem prilepil spodaj, pa še v poročilo KA bo šel. Tina hvala, vam pa veselo branje.

V koncu julija smo se z Alpinističnim odsekom Jesenice odpravili na tabor v Dolomite. S seboj smo, da ni bilo preveč moške družbe in bolj okusna ter raznovrstna prehrana, vzeli še članici AO Jezersko in AO Kranj. Kasneje so se pridružili še trije člani AO Radovljica.

Nastanjeni smo bili v kampu Sass Dlacia, saj se nam je glede na pretekle izkušnje zdel najboljše izhodišče za plezalne podvige. V soboto smo po plohi postavljali bazo in ob pivu načrtovali katero smer gremo splezati, saj smo glede na slabo napoved, nedeljo želeli kar najbolje izkoristiti. Izbrali smo smer Alvera, ki je postregla z lepo plezarijo, solidno skalo in ravno pravšnjo dolžino, da nas je ploha ujela šele na vrhu. Naslednji dan je bila napoved klavrna, zato smo se podali raziskovati okolico in se sprehodili do jezera Sorapiss, kjer nas je kar pošteno napral dež, no vsaj razgled je bil lep. V torek smo se odločili, glede na napoved, da plezamo v Cinque Torri. Jao in Nastja sta zaradi gneče opustila prvotne plane in izbrala drugo smer, jaz in Čaro pa obračala v dveh smereh, saj meni plezanje v dežju ni bilo niti malo všeč. Zvečer se nam je pridružil še novopečeni mlajši pripravnik Filip, tako da smo se naslednji dan odpravili na Paso Sella in si glede na premočeno skalo izbrali 2 bolj suhi smeri. Dan je bil prijeten, plezali smo v dveh navezah in uživali, bili pa smo malo razočarani nad tem, da je bilo plezanja hitro konec. Zvečer sta se pridružila še Lidija in Gaj, ki sta prišla v Dolomite prvič, upoštevajoč naše napotke, sta naslednji dan splezala enaki smeri na Paso Sella. V sredo smo se ločili na ženski in moški del, da pridemo dekleta na svoj račun z čvekanjem in fantje počijejo ušesa. Z Nastjo sva si izbrali smer v Tofani di Roses, ki je bila zame ena najlepših alpinističnih smeri do sedaj. Temu je doprinesla kompaktna skala, dolgi in konstantni raztežaji, izpostavljenost in čudoviti razgledi. Jao in Čaro sta se lotila malo večje težavnosti na južni steni Piz Ciavazes. Lidija in Gaj sta uživala v steni Col de Boisa. Ta dan sta prispela še Matic in Matevž, ki sta plezala kar konkretno smer težavnosti VIII v steni nad jezerom Lagazou. Prijetno utrujeni smo večer preživeli ob pivu in prijetnih debatah v kampu. Naslednji dan so se nam pridružili še naš načelnik Marko z boljšo polovico, Neli s podmladkom, ter Doroteja in Nina z radovljiško posadko. Le ti so se na poti ustavili v Missurini in se podali v skalo. Na ta dan smo bili že malo utrujeni, zato smo si izbrali bližjo varianto in se odpravili na Falzarego. Marko, Monika in Filip so plezali v Falzaregu, Lidija, Gaj, Nastja, Čaro in jaz pa v Col de Boise. Neli in Matevž sta se odpravila v drugi konec in prav tako uživala v lepem vremenu. Kasneje nam je pošteno zagodlo vreme in neugodna napoved, tako da se je večina odpravila domov. Nekateri v Arco, jaz in Čaro pa sva optimistično ostala in vztrajala pri tem, da ne more biti tako slabo, saj sva imela plan ostati še en teden. Tako sva v soboto hodila naokrog v dežju, v nedeljo pa se prav tako v velikem nalivu, odpravila na uprizoritev bitke iz prve svetovne vojne na Cinque Torri. Ker je pošteno deževalo bitke niso uprizorili, sva pa dobila nove vojaške prijatelje, ki so naju podkrepili z ogromno informacijami, domačim vinom in žganjem, tako da nama je bilo na koncu kar toplo. Tabor je bil kljub slabemu vremenu in vsakodnevnemu dežju uspešen, saj smo pridobili ogromno novih spominov, kilometrine, lepe razglede in nove plezalne naveze.  Škoda samo, da nismo imeli več priložnosti, da v steni pustimo kakšnega jeseničana. 

Evo, na koncu bom pa še kopiral iz poročila KA kdo, s kom, kaj, kdaj, kje,… je splezal/a. Informacije so take, kot sem jih prejel, če kaj manjka, bom dodal, če bom opozorjen in bom dobil podatke. Vsekakor pa se že veselim predloga (in izvedbe) za jesenski tabor – kam gremo?

1 2 ►

29.7. Matic Košir, Matevž Jeršin - Cima Scotoni, Lacedelli-Ghedina VIII-/VI 600m, Matevž prosto, Matic A0, 7h

30.7. Neli Košir, Matevž Jeršin, prvi stolp Selle, Delenda Carthago 6b 200m, 3h

29.7. Doroteja Brgant, Nik Hlade, Nina Bitežnik - Diedro Mozzorana IV, 120m, 2h

30.7. Doroteja Brgant, Urban Žemlja, Nina Bitežnik - Via del Buco Bossa Variant IV, 240m, 4h

25.7. Tina Čorić, Luka Korbar – Col de Bois, Alvera V+ 420m, 3,5h

28.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 2h

29.7. Tina Čorić,, Nastja Jošt - Tofana di Roses, Southeast Arete V+ 490m, 4h

30.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Col de Boise, Vin en Coluisse V+ 300m, 3h

28.7. Peter Sodja, Jasna Durić, Filip Kuntu - Prima Torre del Sella, Via Steger IV+, 180m, 3h

30.7. Marko Štojs, Filip Kuntu, Monika Štojs - Torre Piccola di Falzarego, Via Normale IV- 130m, 2,5h

28.7. Luka Korbar, Peter Sodja - South face Piz Ciavazes, Via Irma, 340m VII-, 5h 

25.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Col de Bos, Alvera V+, 340m, 2.5h

27.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Cinque Torre, Via Ignacio Dibona, IV+, 120m, 1.5h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 3h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Via Steger IV+ 160m, 2h

30.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Col de Boise, Spigolo alpini IV, 330m, 4h

31.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik – Sass de Stria, Arete IV+, 210m, 3h

30.7. Peter Sodja, Jasna Durić - Hexenstein, Sud Kante, 180m, IV+, 2h

Ob sto in eni ideji kam na dopust in kaj tam početi, ob covid omejitvah, spletnih prijavah, testih in cepljenjih ter različnih pogledih družinskih članov na način preživljanja prostega časa, sem se soglasno odločil,da bo lokacija letošnjega dopusta blizu Paklenice. Izhodišče je bil zapuščen zaselek Jusupi, nekaj minut oddaljen od vhoda v Malo Paklenico. Hiše, ki jih je kar nekaj desetletij razjedal zob časa, domačini počasi obnavljajo in preurejajo v apartmaje. No, zaenkrat sta tam le dva, to pa zagotavlja mir in uživanje v naravi le 15 min hoje do obljudene jadranske obale v vasi Seline.

Maja mi je že pred odhodom namignila, da so stene na severni in zahodni strani do 11 ure v senci in plezanje v kanjonu tudi na vrhuncu poletja ni nemogoče. In res je bilo tako. Potrebno je bilo samo naviti budilko in prav vsak dan smo splezali eno večraztežajko (Gospodari kiše 6a+ in Water song 6a+ z Janžem, Karabore 5c in Armadillon 6a s Saro ter Severno rebro 4b z Rujem). To je bila tudi njegova prva večraztežajna smer. Plavali smo še v reki Zrmanji in Krupi, veslali po Vranjskem jezeru, obiskali jamo Manito peč dve tri plažice na Paški strani in teden je minil kot bi mignil.

Ob povratku še dvakrat na Vršič (nova Intenzivka je res lepa smer) in v Male špice nad Mangrtskim sedlom (Gemini 5b in Na zdravje 6a) ter obisk super plezališča Prtovč…in dopusta je konec.

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.