Švica

Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.

V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.

Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.

Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.

Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.

2000 km Balkana

Za dopust sva si letos izbrala Balkan s štartom v vasi Niševac ene 20 km ven iz Niša. Preko Zaječarja sva vstopila v Bolgarijo in takoj padla v luknje na cesti, ki pelje proti Belogradčiku, impozantni trdnjavi med stolpi. Teh je res ogromno vseh oblik in velikosti a precej neprimernimi za plezarijo, čeprav sva na obhodu opazila svedrovce. Nadaljevala sva proti Sofiji do Borovetsa, kjer sva s pomočjo gondole skočila na Musalo, 2924m – najvišji vrh Bolgarije. Lepa tura (3+2h) mimo 7. jezer, sicer pa, spet alpinistično neuporabno, razen mogoče pozimi.

Preko Plovdiva (zanimivo mesto z urejenim starim delom – amfiteater), sva letela direkt do Črnega morja (Burgas), kjer sva mogoče prespala celo v kampu??, se drugi dan odpeljala še do skrajne JV točke EU-ja (baje vsi hodijo tja se slikat – tud midva…), bila razočaran nad obalo (svinjarija) in počasi!! krenila nazaj proti Srbiji. Počasi pomeni večinoma z 2. in 3. prestavo, saj so ceste na podežalju res ubitačne. V naslednjih dneh sva obiskala še par znamenitosti, pomagala Turškim kmetom na polju v zameno za spanje na parceli in vrečko krompirja ter se preko Hudičevega grla in mosta zapeljala do znamenitega Rilskega monastirja nazaj v Niš oz. že omenjeni Niševac.

V Niševcu (občina Svrljig), sva ostala par dni pri kolegici, ki ima dol vikend, ogledal sva si okoliški kanjon in skale, ki precej obetajo, a bolj v šp. plezalnem smislu. Šičevačka, Jelašnička in Niševačka klisura se kar lepo razvijajo in dobivajo številne šp. smeri. Okolica je tudi drugače polna zanimivosti (proga skozi kanjon, kotlovi, termalni bazeni…), pa tudi ljudje so prijazni s tipičnim J Srbskim humorjem (obogatenim s precej rakije, ki je odlična!!). Pot domov je bila stresna, dolga in začinjena z močnimi nalivi, po 13 urah za volanom, sem se doma zlil v postlo.

Potovanje brez plezanja a z obilo stika s skalo, kakorkoli vredno pokurjene nafte.

PETRA RUJA

Petra Ruja je vroča sardinska lepotica, ki je čakala na Petra in Ruja. Res je mamljiva na pogled in čudovita na otip, svoje čare pa je blagohotno ponudila tudi Sari, Janžu in Janji. Petra Ruja po sardinsko pomeni rdeča skala. Skal je tam res veliko in to ne samo rdečih, pač pa, zaradi pestre geološke sestave, vseh možnih oblik in barv. Kdorkoli je že sestavljal Sardinijo, je moral zagotovo vsaj malo misliti tudi na plezalce.

Konec avgusta in začetek septembra morda ni najprimernejši čas za obisk Sardinije kot plezalne destinacije, a večina družine je želela na morje, pa so zato moje ideje o Zillertalu ali Dolomitih naletele na gluha ušesa. In Sardinija je bila dober kompromis. Na soncu se sicer skala v tem času močno segreje. Na srečo pa se vedno da poiskati senco, vročino pa po navadi blaži tudi rahla sapica. Poleg tega pa se plezanje lepo poda s kopanjem v toplem morju. Gneče ni bilo pretirane, z malo truda si z lahkoto našel samotno plažo. Izogibati se je bilo potrebno le tistih najbolj popularnih. Kljub temu smo se peš odpravili do znamenite Cale Lune, kjer so sicer svedrovci trenutno v slabem stanju, pa tudi sicer ob množici turistov tam tako ali tako ne bi plezali. Je bil pa lep sprehod. Nastanjeni smo bili v bližini mesteca Dorgali oziroma turistične Cale Gonone, kjer plezališč in skale res ne manjka. V tednu dni smo lahko spoznali le majhen delček tega čudovitega otoka in le površno in bežno potipali sardinske skalne lepotice. Ravno toliko, da človeka prime, da bi še kdaj obiskal te kraje.

NŠG ( Za dva groša fantazije)

Danes smo Metod, Mark, Grega in jaz izkoristili lep dan in se odpravili na Vršič. Grega in Mark v smer Mavrica življenja. Midva z Metodom pa sva bila enotna, da se podava v Maticovo smer za dva groša fantazije. Smer vstopi malo preden je vstop v Stoletje in Juševo. Začetni raztežaj je do prečke kar krušljiv in ti pošteno ogreje psiho. Po prečki se pridruži varianti Stoletja, kjer je kvaliteta skale veliko boljša. Smer gre čez plato nato pa zavije v desno zajedo. Na vrhu zajede slediš svedrovcem do naslednje zajedice, ki te pripelje na stojišče, ki je skupen s smerjo Stoletje. Nadaljevanje smeri poteka po vidnem kaminu III nato pa zavije desno in direktno navzdor čez črne plošče v plitev kaminček. Sledi še 5m zajedice V+ za mene detajl smeri na stojišče skupen z Juševo smerjo. Zadnji raztežaj je skupen in te pripelje na vrh smeri. Odločiva se za peš sestop. Grega in Mark pa se spustita po vrvi in se podata še v smer Rdeča pentlja. Lepa smer.

Mönch: ko plani ne gredo v desno ampak v levo

Čeprav najino dogodivščino zaključujeva z grenko sladkim priokusom, je ta greben nekoliko popravil celoten vtis. Prvotni plan je bila Bernska trilogija – Eiger, Mönch in Jungfrau. Ampak so načrti začeli propadati, še preden sva sploh začela. Najprej sva ostala brez družbe naveze, ki se je poškodovala. Kasneje sva se stežka prebila do informacije, da je Jungfrau zaprt. Seveda, da ni zaprt kot kakšen nakupovalni center, če želiš, se greš lahko prepričat zakaj je temu tako. Verjetno smo vsi dobro seznanjeni z razmerami, ki so letos zajele centralne alpe ali kakšnim bolj nazornim posnetkom skalnih podorov pod Mont Blancom. Seveda sva mislila, da se ta del Švice drži nekoliko bolje. No, da je bilo še malo bolj zanimivo, pa je dva dni pred najinim odhodom prišla ne tako nedolžna pošiljka snega. Kamero, ki kaže greben Mittelegi na Eiger, sva imela prižgano 24/7 in upala, da ta sneg nekam izgine, glede na vroče temperature, ki so sledile. In greh bi bil, da nebi šla uresničit vsaj del najinega plana, glede na napovedano vreme v naslednjih dneh.

In sva šla! V soboto ob 11. uri zvečer štartava od doma in se po nekaterih manjših zastojih na cesti, ob 9. uri zjutraj naslikava v Grindelwandu. Zdaj pa hitro na Eiger Express in vlak, ki vodi na Jungfrau Top of Europe. Karte so tako drage (214 CHF na osebo), da niti pomisliti ne upaš, da plan ne bo uspel, ti pa boš moral karto kupovati še enkrat. Res sva zelo hitela, ker je do koče Mitellegi treba prečkati ledenik, žal pa naju že na gondoli kliče oskrbnica koče (GV), da je na ledeniku veliko vode. Nisva čisto razumela, kaj nama želi sporočiti in se odločiva, da se prepričava na lastne oči. Iz vlaka izstopiva na postaji Eismeer in se skozi tunele prebijeva do vstopa na ledenik. In šok! Na ledenik tečejo slapovi vode. Če želiš stopiti na ledenik, se moraš spustiti približno 20m po skali, kar pa pomeni, da si v 3 sekundah kot iz pod tuša. Jajks, slaba ideja, ane? Baje naj bi bilo čez tri ure bolje. Zato pa opazujeva navezo, ki je štartala 4,5 ur pred nama – za dostop do koče ponavadi rabiš 2 uri. Navezi ni in ni šlo, nakar je obrnila. V tem času pa je zares prenehala teči voda. Vodnica je imela prav, izgleda ima razmere naštudirane v nulo. In to je pomenilo le eno, čas je, da greva. V tem trenutku odločanja, pa se namesto vode dol vsuje kamenje in skale. Še dobro, da nisva šla! Skala prileti navezi, ki se je vračala v roko in v trenutku je okrog ogromno krvi. Naveza se odloči, da ne more nadaljevati do naju, zato Miha kliče helikopter. V tem času pa suvereno prikoraka nek češki vodnik, se brez obzira na vse razmere spusti dol, ne pomaga!! Ampak poskrbi samo za svojo lastno rit. Navezi sta bili na eni strani obkoljeni z veliko ledeniško razpoko, na drugi strani pa s skalovjem, ki je bobnelo dol. Ja, v tem trenutku sem se samo držala za glavo in se spraševala, če bodo odpeljali še kakšnega mrtvega. In, če je kdo pomislil, da bodo skale nehale padati, se je zmotil. Začele so leteti vedno dlje. Navezi sta gledali že v ledeniško razpoko, če bi se skrili. Na kar Čeh zagleda zagozdeno skalo v razpoki in kar steče čez, za njim pa še ostali trije. Tole ni bilo nič fajn za gledat! Čeh je takrat nadaljeval pot čez ledenik, poškodovano pa kar pustil sredi ledenika. Saj bova midva pomagala, ane? Onedva pa bosta danes prišla do koče, jutri verjetno na Eiger, sicer z več sreče kot pameti, ampak bosta. Midva pa ne. Ko pride helikopter se enostavno odločiva za plan B, ker preizkusiti srečo med leteče kamenje, je kot igranje tombole. Z vlakom nadaljujeva do vrha in se mimo vseh Indijcev prebijeva do koče Mönchsjoch, do katere potrebuješ 45 minut čez poratrakiran ledenik, ja poratrakiran! Spanje v koči s polpenzionom te pride 70€/osebo. Tisto noč nas je bilo gor samo 5 in 2 sta se z nama zjutraj ob 5. uri odpravila na Mönch. Dan prej smo dobili informacije, da je zaradi premalo snega in prevelikih temperatur greben pretanek in večina obrača na predvrhu. Kaj naj rečem, gora nudi luštno poplezavanje, dobro skalo in nič kaj težjega. Na vrhu pa ti vzame dih 200 metrski greben na katerem ni prostora za napake. Na nekaterih delih je prostora dejansko samo za eno stopalo. In prišla sva do vrha, po najbolj osupljivem grebenu, na 4107 m! Zdaj pa pazljivo nazaj dol in na zasluženo pivo – ali čokolado v Lindt s katero se bahajo na  3454 m. Za turo sva potrebovala 4,5 ur s postanki in velikooo fotografijami. Še isti dan sva se odpravila domov z rekordnimi podočnjaki. In tako pač je, niso vedno perfektne razmere in naučiti se moraš, da obrneš, ko se ne počutiš varno, oz. ko je tebi neka stvar prevelik izziv. Gore počakajo in ti se morda enkrat vrneš, v boljši razmerah ali pa dorasel cilju, ki si si ga zastavil. Ker, če ti ni uspelo, imaš vsaj razlog, da prideš še enkrat, kajne?

Miha Dovžan & Neva Pančur