Plezanje v Toskani

Prejšnji teden sva z Moniko obiskala jug Toskane. Odločila sva se, da tri dni bolj zgodaj kreneva na pot proti Civitavecchiji, ki je bil končni cilj. Do Benetk sva koristila avtocesto, od tam sva po magistralkah naredila ovinek in počasi napredovala proti San Marinu. Tam sva imela namen malček pofrikat na edini vzpetini (Monte Titano), ki je navrtana. Vreme nama je prekrižalo načrte, saj dva dneva nisva videla drugega kot sneg in rahlo rosenje iz megle. Titano bo počakal na kakšno drugo priložnost, sva sklenila in se odpeljala proti Saturniji. To so toplice, ki so na poti iz San Marina proti polotoku Monte Argentario. Vožnja do tja je po toskanskih cestah kar zanimiva. V mislih imam predvsem ceste, ki so praviloma ozke, ovinkaste, cestarji pa so se po mojem vzdrževanja učili na Kejžarjevi na Jesenicah (ponekod so udarne jame še globje). Nič kaj bolje ni niti na določenih odsekih dvopasovnih hitrih cest. Preizkušeno se s kombijem da tudi malček poskočiti, včasih sem imel občutek, da sem skiper na jadrnici, ne pa šofer kombija. V Saturniji sva izkoristila cenovno ugodno kopanje (beri: brezplačno) ob izviru termalne vode, prespala, zjutraj pa se odpeljala mimo Orbetella poiskat vstop v smer Spigolo delle Canne d’organe, IV+/III, 165m. Hrib Argentario je s 635m po mojem naj južnejši del Toskane, ki je plezalno še zanimiv. V njem je navrtanih še nekaj smeri težavnosti do 6a in nekaj frikarije, katere težavnost pa nisem ugotavljal. Vse skupaj je obrnjeno na jug, torej je poleti potrebno najti kakšen drug način rekreacije, plezarijo zastaviti popoldan, ali biti nazaj v senci do 10h. S parkirišča je potrebno stopiti na edino izsekano pot skozi gosto grmičevje ravno tam, ker je tabla, da je zemljišče privatno in dostop strogo prepovedan. Raz, ki sva ga plezala, je v spodnjih treh raztežajih še navrtan, kasneje pa se najdejo samo še sidrišča. Zato je iz kakšne trojke nastala štirica, a plezarijo lahko ocenim kot ne težko, skalo pa pakleniško. Na vrhu sva seveda najprej zgrešila sestop; zavedli so naju gradbeni podvigi divjih svinj, se zato vrnila nazaj do spregledanega možica in sestopila po poti, ki jo je tvorec tamkajšnje plezarije opremil z vrvmi, ker je vmes nekaj strmih skalnih skokov.

Preživela sva prijeten dan, s primernimi marčevskimi temperaturami. Kdor bi šel na ta konec za dalj časa predvsem zaradi plezarije, zna biti razočaran. V dveh, treh dneh se spleza vse kar je na voljo, potem se je treba do najbližje plezarije peljati več kot 100km. Težava zna biti tudi spanje, saj so v začetku marca vsi kampi zaprti. Res pa je, da apartmajev nisva preverjala, saj sva računala na kakšno parkirišče za kamperje, ki pa so tudi bili zaprti. Pozno popoldan sva se zato odpeljala proti Civitavecchiji. Tamkajšnje prigode pa so za kakšno drugo rubriko…

Podelitev priznanja Matiji Volontarju

Na včerajšnji podelitvi občinskih priznanj za dosežke v športu za leto 2022, je bil med dobitniki srebrnega priznanja zudi naš član Matija Volontar.

Priznanje je prejel za odličen prvenstveni vzpon  v dotlej še ne preplezani zahodni steni 6180 m visoke gore Pomlaca/Ngole East. Za steno so potrebovali le dva dni in sicer 23. in 24. 10. 2022, smer pa poimenovali Screaming Barfies, Ocena: AI5/70-90°/IV-V, 1100 m.

Alpinistični odsek mu za prejeto priznanje čestita.

Na vrhu Ngole East. Foto: Bor Levičnik

Cjajnikov in Pichsov žleb

Osrednji del Karavank letošnja zima kar zadovoljivo zalaga s snegom. Na senčni, severni strani snežna odeja sega do dolin. Vremensko poslabšanje pred tednom dni, je dodalo ravno pravšnjo količino novega, da je dodobra prekril staro, trdo podlago, hkrati pa se ni bistveno povečala plazovna nevarnost. Pa še hiter temperaturni zasuk, pri katerem je temperatura v nekaj urah padla za več kot 10 stopinj, je pripomogel, da se je novi sneg odlično sprijel s staro podlago. V pričakovanju dobrih razmer smo se v soboto podali na severno stran Košute. Od skoraj desetih kandidatov smo se na koncu zjutraj zbrali štirje in se odpeljali na izhodišče za Kočo pod Košuto. Dva predhodnika iz Gradca sta nam utrla gaz do dobrih 100 m pod Cjajnikovo škrbino, tam pa sta zaključila z mukotrpnim mletjem pršiča in raje odsmučala v dolino. No, mi smo njuno delo dokončali, in odsmučali navzdol, a le do vstopa v Pichsov žleb, ki nas je že zjutraj mamljivo vabil med svoje strme stene. Zadnji, najstrmejši del žleba je redko smučljiv, saj mora biti snega res veliko, da žleb postane toliko širok, da omogoča zavoje. Tokrat smo smuči pustili pod izstopnim delom žleba in lahkih nog odkorakali na sončno, slovensko stran. Ravno toplo sonce, ki je ogrevalo prisojno stran je bilo krivo za kamnit projektil, ki je uničil Brankino čelado na sestopu. Na srečo samo čelado. Razmere za smučanje pa so bile res čudovite. Redkokdaj se zgodi, da se na taki strmini obdrži tako velika količina mehkega snega, ki ne plazi in omogoča varno in sproščeno smuko.

Karnijci z juga

Za spremembo smo se v nedeljo podali na mal daljšo pot v smeri Sappade, a zavili malo prej v ene rovte in proti vasi Collina. Konec ceste je pri koči Tolazzi na višini 1450m.

Tam nas pričaka muzika in hostese, saj je ta dan potekala TS tekma za svetovni pokal…., zato smo resno razmišljal o udeležbi. Pa je Ata reku, da ni najbolje pripravljen in bi tokratno tekmo raje izpustil. Ostali smo bili solidarni in smo šli skupaj lepo ležerno svojo pot. Sprva po cesti do koče Moraret, tam pa se teren odpre in smo obrnili v smeri sedla Moraret in Rifugia Marinelli (2112m). Zaradi pomanjkanja snega so eni tam obsedeli na prijetnem sončku, ta sitni smo pa peš naredili še kakih 200 višincev do vrha Pic Chiadin (2302m). So pa že med našim vzpenjanjem tekmovalci zaključevali svoj krog in drveli svojim tako željenim zmagam naproti. Za info, najboljši je za cca 1200 višincev ter spust nazaj dol potreboval uro in 14 min!!

Ampak, mi se držimo zlatega reka, da je v hribe je zmerej en dan daleč. Odsmučali smo za zadnjimi dirkači v našem penzionerskem slogu (razen Nanike seveda), se vmes lepo nadihali in spočili pekoče noge ter turo kakopak zaključili pri koči Tolazzi. Prijeten dan z mnogimi novo odkritimi tereni smo preživeli: Robi in Nanika, Renata, Tufek, Maja in Ata. Pa moja malenkost.

Ko VDV ne razočara

Dons sva z Renato izkoristila (njen) dopust in šla pogledat na Pokljuko, če niso naši biatlonci popokal še kaj poleg tarč. Ja, dve kavki sta nama delali družbo na vrhu Vel. Draškega vrha.

Ker pravjo, da je rana ura slovenskih fantov grob, sva se z Rudnega polja odpravila, ko je bil dan že fajn narejen. Do Jezerc se pot preko Konjščice itak vleče, pol pa rata malo bolj hribovsko. Na vrhu sva bila dovolj zgodaj (10.30) in sonce je toplo sijalo, pa sva si vzela čas za klepet s kavkama (Mimgrme, datlje imajo neznansko rade). Po obveznem zajemanju krajine v fotoaparai , se odpraviva dol. Smućarija je bila vse pohvale vredna, na soncu lepo odjenano, v senci trdo in grifasto, nad Konjščico pa itak že mal pregnojeno. Še vzpon na zgornjo pot, ki je odveč, pa v Gorje na pi(vo)jačo.

Za vse, ki ne smučate, tura je lepo opremljena s štapnami, je pa treba bit zgodaj, da se ne predira do riti.